Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.





Vsi prispevki Tomaža Rotarja




V želji, da bi otroci videli Severne medvede, smo se odpravili na otočje, nekaj ur leta s severne Norveške proti polu. Svalbard gosti 2400 prebivalcev in 3000 Belih medvedov, ki so tu zaščiteni. Longerbyen, prestolnica, polna motornih sani, kjer prezeba  večina ljudi, je tiho, za evropsko oko zapuščeno mestece z eno širšo ulico, kjer je odprtih nekaj trgovin in gostilna, kjer prodajajo živila in za turiste privlačne kože jelenov, volkov in medvedov, ki jih sicer uvozijo iz Kanade, kjer Inuiti še lahko lovijo. Nekaj turističnih firm ponuja izlete okrog in po otočju, kar je skoraj edina možnost za vandranje naokoli, potrebujete namreč zaščito pred medvedi, ki jo nudijo le oboroženi vodiči. Huntingrutten, družba s tristo letno tradicijo nam je ponudila najlepše in kar se  da toplo potovanje z ladjico do otoka Mofen, znotraj polarnega ( 80-i vzporednik) kroga. Obiskali smo dihjemajoče ledene fjorde, kolonije mrožev, zapuščene naselbine kitolovcev, najsevernejše mestece na svetu (Ny Alesund), premogovniško mesto duhov v ruski lasti, skromna lovska zatočišča in naleteli na medvedko z mladičem, ki smo ju lahko opazovali debelo uro. Potovanje se težko kosa z ostalimi, saj je edinstveno, cenovno zahtevno, logistično težko izpeljivo, ker zahteva rezervacijo daleč vnaprej, primerno za potrpžljive, vremensko neobčutljive in ljubitelje nizkih temperatur.





Če bi si človek sam ustvaril raj, bi bil najbrž podoben prav temu. Sejšeli,  kot kamenčki, ki jih je Bog odvrgel v lužo Indijskega oceana, tvorijo z gostim tropskim rastjem pokrito otočje, ki nudi stalen dom nekaj deset tisočem srečnežev, ki v glavnem zelo dobro živijo od denarja bogatih turistov. Tudi brez tega bi jim šlo, saj banane in kokosovi orehi dobesedno padajo v naročja nikoli lačnih in prezeblih ljudi, ki lahko za priboljšek lovijo v najbolj bogath morjih tega sveta. Ekvatorialno sonce obseva, zaradi tropskih ploh, vlažne palme, tako da ni čudno, da samo tu rastejo tiste z največjimi oreški na planetu (Coco de Mer), pridružujejo se jim največji sadeži (Jackfruit) in še nekaj sto endemičnih vrst. Na otokih so si zgradili domavanja tisti, ki jim je življenje postreglo z obiljem; kralji in princi , šejki, maharadže pa tudi tisti brez rodovnika, ki jim je kapitalizem pisan na kožo. Zbujajo se na najlepših plažah in se po tropskih večerih udajajo barvam sonca, ki se potaplja v Indijski ocean. Prišleki, si lahko privoščimo tedensko bivanje v zemeljskem raju, za relativno precej visoke cene. Na voljo so nam čudoviti hoteli s peščenimi plažami pred vrati, med otoki se je mogoče voziti z jahtami in scuterji, športnim letali in helikopterji. Sprehodi po deževnem gozdu od plaže do plaže so nekoliko naporni zaradi visokih temperature in vlage. Na otoku ni strupenih kač, le nakaj sitnih pajkov, po nočnem nebu pa se spreletavajo največji netopirji, ki pa so, kot se spodobi za raj, le vegetarjanci.






"I am so afraid to go to pee" je s hrapavim glasom in vmesnim vdihom dejal Ryan, triintridesetletni vojak, vodja skupine zelenih baretk, ki so specializirani za hladno okolje. Tudi meni ni nič lažje, saj že debelih pet ur skupaj upava, da bo vihar minil. Ledene kroglice bičajo naylonsko zunanjost šotora in ustvarjajo rjovenju podoben zvok, tako da si s pogovori ne moreva krajšati časa. Vremenska napoved tudi naslednjih dvanajst ur straši z vetrovi preko sto kilometrov na uro in dobrimi štiridesetimi stopinjami pod ničlo. V takih trenutkih pogrešam dom in vse domače in se, ko je res hudo, začnem spraševati zakaj pravzaprav vse skupaj...

Začelo se je pred desetimi leti, ko sva z ženo Melito potovala po Patagoniji in se ustavila tudi v mestu na koncu sveta. Punta Arenas na dnu Čila  mi je takrat predstavljal najbolj odročno naselje na tem planetu, vendar sem si takrat potihem obljubil, da pojdem nekoč se dlje, čez Drakov preliv na najbolj osamljeno, mrzlo,  najvišjo in najbolj suho celino na našem planetu: Antarktiko. Tiha zelja je čez nekaj let začela preraščati v odločitev. Povprašal sem pri najbolj izkušenih. Viki Grošelj in Stane Klemenc sta mi pomagala z nekaj nasveti. V Evropi je  kar nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z ekstremnimi potovanji: Seven Summits, Alpine Ascents, Jugged Globe in Adventure Peaks so pripravljeni po predpisanih preizkusih ljubitelje voditi na Everest, Aconcaguo...in tudi na najbolj prestižen vrh v klubu najvišjih Mt. Vinson, ki s svojimi 4900 m nadmorske višine predstavlja najvišjo točko na Antarktiki. Po prvi prijavi pri Adventure Peaks sem na sedež družbe v Angliji poslal vso zahtevano dokumentacijo med njo tudi relativno zaupne podatke kot zdravstveni karton, izpolnjen vprašalnik o zdravju, ki je zahteval tudi EKG, krvno sliko, podatke o otroških in vseh ostalih preteklih boleznih, alergijah, prehrambenih navadah, poškodbah...V drugem delu dokumentacije pa vse pretekle alpinistične izkušnje s fotografijami in možnimi priporočili znanih alpinistov ki jih je družba že imela na "spisku izkušenih". Ko so bili s poslanim zadovoljni so me povabili na zimski preizkus v Francoske Alpe "zimski pristop na Mt. Blanc" z enim od treh vodičev ki že imajo izkušnje z Antarktike. V treh mrzlih dneh smo se spoznali in ocenili, tako, da je bila njihova in moja odločitev glede potovanja na Vinson lažja. Lepega poletnega dne sem prejel zajetno poštno pošiljko, ki je končno potrdila, da sem kandidat z zadostnimi izkušnjami. Datum odhoda mi še niso določili, saj je bil primeren čas se predaleč, zasedenost kapacitet po prioriteti kandidatov pa se neznana. Lahko sem pričel z mukotrpnim zbiranjem drage opreme, ki jo moja "alpinistična klet " se ni imela. Dve strani dolg spisek bi v prevedenem jeziku pomenil približno tri tisoč Eur tovora, ki ga v naših gorah tudi v najbolj ekstremnih razmerah se nikoli nisem potreboval. Toda ALE (Antarctic Logistic and Expedition) krovna in edina organizacija, ki preko prej omenjenih partnerjev že trideset let vodi tovrstne expedicije na Antarktiko, vztraja na svojih zahtevah in protokolih, tako da ugovarjanje češ, da je" moja puhasta bunda prav tako dobra", ne pomaga. Za svoje početje , poleg vsega že omenjenega,  zahtevajo še 33.500,0 ameriskih $ in seveda lasten transport do Punta Arenasa, kar lahko predstavlja še dodatnih dva do tri tisoč EUR.  Določitev datuma odhoda sem pričakoval še isto jesen, vendar se iz meni neznanih razlogov družba za to še ni odločila. Naslednjo jesen se sam iz zdravstvenih razlogov nisem mogel odločiti za podvig, tako, da je končno prišla jesen 2011, ko mi je Cris Mothersdale, vodič naše skupine in večkratni pristopnik Everesta sporočil datum. Trinajsti december naj bi bil za vse srečen dan, ko bomo poleteli cez južni ocean na ledeno ploščo. Potovanje v ožjem smislu naj bi trajalo enajst dni vendar pa je bilo modro pričakovati vremenske nevšečnosti in s tem prestavljanje letov nazaj ali naprej. Na Brniku sem se težko poslovil od družine, požrl nekaj grenkih solz, vendar tako pač je...štirideset kg opreme sem poslal direktno v Santiago de Chile sam pa presedel v Frankfurtu in v Sao Paulu. Domači let do Punta Arenasa je imel dobre štiri ure zamude, a so ob kozarcu čilskega vina in klepetu z podobno mislečimi neznanci hitro minile. Štirje člani odprave in vodja smo se dobili zvečer v lepem hotelu Mundo Dreams ali po nase  Svet sanj. Anglež, Irec, Američan, Škot in Slovenec smo si  ob pivu Austral prvič imeli priložnost izmenjati nekaj besed, vendar nas je prestana vožnja kmalu položila v postelje. Prvo dopoldne na koncu sveta smo izrabili za skupinski nakup hrane zahtevane na spisku. Trije polni vozički so šokirali blagajničarko, vendar od Gringov ni pričakovala nič drugega, kot je povedala sama. Preostanek dneva je vodja izkoristil za pregled opreme. Kot po čudežu je vsakemu od nas uspelo pripeljati prav vse doma spakirane torbe, kar je bilo ,po besedah organizatorja,  neznačilno za letalske družbe. Proti večeru je ALE imela skupinski sestanek tudi z ostalima dvema skupinama namenjenima na Vinson in skupino,  ki je želela doseči Južni pol. Skupine so bile nekoliko razširjene, saj je minilo ravno sto let od kar je Amudsen prvič dosegel južni pol in prehitel svojega rivala kapitana Cooka.  Z naslednjim dnevom je prišel trenutek, ko so nas poklicali na letališče. Že prejšnji dan stehtana in odpeljana oprema je bila naložena na vojaškem transportnem letalu Iljušin, ki je bilo za časa hladne vojne med velesilama narejeno za transport in odmetavanje jedrskega orožja. Samo to letalo z rusko posadko je danes namenjeno prevozu alpinističnih in raziskovalnih odprav na Antarktiko. Letalo nas je čakalo na posebnem terminalu sicer mednarodnega letališča v Punta Arenasu. Tam smo se zbrali vsi, namenjeni na ledeno celino, že obuti v višinske čevlje in z osebno opremo namenjeno nizkim temperaturam. Pogled na skupino tako opremljenih ljudi in le s steklom ločenih od ostalih na letališču, ki so bili oblečeni poletnemu vremenu primerno, je najbrž marsikomu porodilo vsaj vprašanje : le kam, če že ne zakaj v tak mraz. Pred vstopom v letalo smo si razkužili čevlje saj tako zahtevajo pravila doložena z mednarodnim sporazumom o varovanju okolja na Antarktiki, ki je posebno in neobnovljivo. Letalo lahko sprejme približno petdeset potnikov in vso njihovo opremo. Je brez okenj, sedeži so neoblazinjeni, jekleni in neudobni.  Pred poletom se nam je predstavila petčlanska Ruska posadka sestavljena iz moških v zrelih letih, izkušena in samozavestna, saj je edina, ki lahko štirimotorno reaktivno letalo pripravi do pristanka na čistem ledu, kjer na zavore ne gre računati. Polet je bil miren, pet ur je minilo relativno hitro, misli vseh pa so bile najbrž precej podobne, saj smo bili skoraj vsi pred enkratnim in neponovljivim doživetjem. Po mojstrskem pristanku na Union Glacier je imela posadka ledenika na voljo eno uro da zloži in ponovno naloži veliko letalo. Motorjev nikoli ne ugasnejo, saj jih pri taki temperaturi ne bi mogli ponovno zagnati. Letalo je pristalo v vetrovnih razmerah; vsaj petdeset vozlov bočnega vetra, ki nas je potnike, ki smo poskakali iz njega skoraj odpihnilo po popolnoma zaledeneli pristajalni stezi. Vsi smo se zbrali v kovinskem kontejnerju ob pisti, ki sluzi kot začasni letališki terminal, zbrali opremo in se odpravili do večjega šotorskega naselja neposredno ob ledeniku. Nekaj večjih fiksnih šotorov sluzi kot vsakemu dostopen prostor, kjer se odvijajo sestanki, kuha skupinska hrana, na voljo je uporaba satelitskega telefona, zdravnik, knjige za krajšanje časa, stranišča, voda...Visoka, plavolasa zenska srednjih let, je z moškim korakom stopila v šotor  in si odpela težko puhasto jakno okrašeno z norveškimi simboli, ki so izdajali njeno poreklo in status, snela temna očala,  njen pogled je z modro prodornostjo utišal nase pričakovanj polno kokodakanje. " I am Karin " je z močnim glasom presekala ropotanje vetra, obrazne gube pa so se raztegnile v odkrit nasmeh, ki je povedal vse: mi smo tu prvič, ona je vodja naselja, ona poklice letalo in pove kdo ostane in kdo gre...Njeno ime me je nehote poneslo daleč domov k istoimenski hčerki, domotožje je zabolelo bolj kot zmrznjeni prsti, ki so ponovno dobili toplo kri, njena zelja na šolskem panoju, da si za božička zeli le očeta, pa je zamrznila debelo solzo na trdih trepalnicah. Karin je razložila vsa pravila življenja v luninem naselju, pokazala na tablo, kjer se nahajajo vsa pomebnejša obvestila in izpostavila tisto zadnje: "Twin Otters were called". Manjša dvomotorna letala, v bazi imajo štiri, so bila prva, s katerimi so v časih brez GPS sistemov , prvič poleteli čez Antarktiko, tu pa so namenjena prevozu do baznega tabora tik pod najvišjo goro in reševalnim akcijam iz vseh taborov po celini. Velik, prav za nalogo opremljen DC 3 pa je na drugem koncu neskončno belega polja čakal na polet proti južnemu tečaju, ki je bil od nas  oddaljen skoraj 1300 milj. Postavili smo svoje šotore, razporedili opremo na sani in v nahrbtnik, si razdelili skupinsko hrano, posodo, gorivo, vrvi in vse ostalo kar spada zraven. šotor sem si delil z Bobom, Škotom, ki je pri petintridesetih letih lastnik podjetja, ki se ukvarja z logistiko transporta jedrskih odpadkov po celem svetu. Večino svojega dela opravi po telefonu medtem, ko obiskuje najbolj odročne predele našega planeta. Že na letalu sva pričela s pogovorom o jedrski nesreči na Japonskem, ga nadaljevala ves čas, ko sva postavljala šotor in ko sva se končno namestila vsak v svojo spalno vrečo sva ugotovila da bo počitek pri belem dnevu, kljub pozni uri, precej nenavaden. Sonce se sredi decembra na Antarktiki sploh ni dotaknilo obzornice, krožilo je okoli nas v nasprotni smeri urinega kazalca in se le na trenutke zastrlo z visokimi koprenastimi oblaki. Neprekinjeno sončno sevanje na človeka lahko deluje mnogo bolj pogubno, kot sem si predstavljal. Prve dve " noči" sem nekako preskočil, tok časa pa sem lahko spremljal le na ročni uri. Posledice nepretrgane budnosti smo čutili sprva le kot povečano razdražljivost, obroke smo pripravljali bolj iz principa, najteže pa je bilo čakati na transport ali da vetru upade moč, saj bi v dotičnem trenutku lahko kar zdrvel proti željenemu cilju. Toda kmalu nas je začetna zagnanost minila in po prvem resnem dremežu nam je treznost ponovno stopila v glave, tako da je življenje lahko " normalno" steklo naprej.

Prišel je čas za pomik v bazni tabor. Nekaj hrane in postavljene šotore smo pustili v taboru ob ledeniku, vso ostalo opremo pa naložili na prej opisano Twin Otter dvomotorno letalo, ki sprejme sest potnikov, dva člana posadke in seveda vso potrebno opremo. Letalo je na smučeh zdrsnilo po vzletni stezi in se  po zelo kratki vzletni razdalji hitro dvignilo nad antarktični led. Ker veliki Iljušin ni imel okenj smo šele sedaj prvič lahko videli luni podobno pokrajino iz zraka, ki je spominjala na veliko belo torto iz katere na mestih štrlijo temnejše piramide, skalni vrhovi, ki tisočletja kljubujejo močnemu vetru in neusmiljenemu mrazu. Vidljivost je zaradi izredno suhega zraka skoraj neskončna in kamor koli je zaneslo pogled, prostrana belina, ki jo na mestih prekinjajo vrhovi nekaj tisoč milj dolgega transantarktičnega grebena, ki je dolga desetletja predstavljal enega večjih problemov pri osvajanju celine. " That's it boys",  je zatulil Chris da smo ga kljub hudemu kovinskemu ropotu motorjev vsi v letalu prav dobro slišali, pilotka je obrnila glavo,  čez obraz pa se ji je raztegnil širok nasmeh, zaradi temnih očal nekoliko nem  in dodala : "Make sure that your all on my plane back to Glacier". To je res to, kot da brez rok in nog je bilo telo,  lebdel sem kot misel, ki jo je že neštetokrat prej zaneslo na prav to mesto, nad celino, ki je se nedavno skoraj vsem na tem planetu predstavljala nemogoče. Biti prav tu, takrat, je bila ne samo izpolnjena zelja, temveč neponovljiv privilegij. Na celini, katere obale v tem poletnem času sicer zaživijo zaradi obiska neštetih ptic in morskih sesalcev, pa razen le teh nima sledov življenja, predstavljamo edina živa bitja. Sodobna tehnologija in globalizacija sta prinesla mnogim možnost da ponovijo, kar so pred sto leti zaceli najpogumnejši,najmočnejši, prijatelji kraljev, raziskovalci, vizionarji in geniji. Nepredstavljiva je cena, ki so jo plačali za enak cilj. Pred nami se je kot poledenela granitna gmota počasi dvigal Vinson masiv, del Gorske skupine Elsworth. Prosojne meglice so se poigravale okoli samega vrha najvišje gore. Vedno pogosteje je sunek vetra močno stresel majhno letalo kot bi nas za vedno zmrznjeni predhodniki opozarjali, da se približujemo območju somraka. Pilotka in kopilot sta se začela pripravljati na pristanek. Nekako premajhen, raven del ležečega ledenika dobesedno pod vznožjem vrha samega masiva je nudil edino mesto, kjer bi bilo možno pristati. "I wonder how she's gona do this" se je na glas spraševal Ryan, sicer vajen nemogočih letalskih akcij in padalskih skokov. Sam sem se zanesel samo na vsemogočnega, čeprav v od Boga pozabljenih krajih in tudi tokrat se je lepo izteklo. Nepričakovano mehak pristanek na pol metra debeli plasti pršiča je od potnikov zahteval kratek aplavz. Skozi majhna vrata smo poskakali na deviški sneg, zložili opremo in natovorili  plastične sani. Pričakalo nas je relativno toplo, sončno vremensko okno, pogled na okolico pa nas je zaslepil z lesketajočo belino. Povsod okrog nas nedotaknjeni in nikoli osvojeni vrhovi, vrhovi celo brez imen in lastnikov. Antarktični sporazum med državami, ki si sicer samo v formalnem smislu lastijo dele celine, prepoveduje kakršnekoli pristope na vrhove, razen na Mt. Vinson in nekaj sosedov, tako da pokrajina tudi danes ostaja brez sledov človeške dejavnosti, kot je bila skozi milijone let. Postavili smo višinske šotore, jih vkopali v podlago, narezali ledene bloke za vetrobrane in iz njih postavili okrogel prostor brez strehe, ki bo sluzil stranišču. Vse biološke odpadke je potrebno zbirati v zato pripravljenih vrečah, ki k sreči prav hitro zmrznejo, plastične steklenice napolnjene z urinom pa je vsaj kratek čas mogoče uporabljati za gretje stopal in prstov med počitkov v šotorih. Okoli tabora smo postavili zastavice, ki nam omejujejo gibanje na ledeniku, predvsem zaradi varnosti, kajti ledenik je na gosto razpokan in zaradi pravil, ki jih postavlja ALE in se dotikajo varovanja okolja. Chris nam je zapovedal nekaj ur počitka preden naj bi se odpravili do prvega višinskega tabora na približno 3500 m nadmorske višine. Nihče od nas se ni zavlekel v šotor, govorili smo o trenutku, ki ga doživljamo, o podobnih že doživetih izkušnjah, ki se nikakor niso mogle primerjati z dotično in izkoristili slabih dvajset pod ničlo za fotografiranje brez rokavic in obraznih mask, kar pretekle dni ni bilo tako lahko. Sončne celice so s polno močjo polnile akumulatorje, plinski gorilniki pa so z glasnim šumenjem rezali tako težko pričakovano brezveterje na gori, zadišalo je po kuhani hrani, vzdušje je bilo popolno. " Half an hour boys" je po šestih urah pognalo kri po žilah. Pripravili smo vse za  na pot in namestitev prvega višinskega tabora. Ko so bile sani naložene in dereze pripete smo se v dolgi navezi odpravili po razpokanem , nagnjenem ledeniku proti rami na severni strani gore. Hoja je bila prijetna, vodja Chris je skrbel za nenaporen tempo, višino sem komaj občutil. Oblečeni smo bili le v dve plasti in brez debelih puhastih jaken, oslabljen južni veter je skrbel, da nas sonce ni ogrelo. Na levi so zijale ogromne ledeniške razpoke, ki poleg vremena, nizkih temperatur in višine predstavljajo edino resno grožnjo na gori, ki ni tehnično zahtevna. Po slabih sedmih urah sanjske ture smo zasadili zastavice okoli višinskega tabora. Nekoliko bolj vetrovno mesto kot baza, vendar obsijano s soncem, ni nudilo prijetnega zavetja, zato smo se kaj hitro zatekli v šotore in nič mi ni bilo zal denarja za "ta boljšo spalko". Bob je imel klasične težave z višino ostali pa poleg rahlega glavobola in ze običajne nespečnosti nismo imeli težav. V kolikor bi bili vremenski pogoji ugodni, naj bi za vzpon na vrh in nazaj, porabili štiri do pet dni. Sam se vedno nagibam k hitrim variantam, ki so se še vedno izkazale za dobre, saj čakanje na najboljši trenutek po navadi ne prinese le tega. Vsak zase smo v šotorih pojedli odmerjen paket hrane in ravno ko sem se začel pogrezati v tako zeljen spanec je Chris sklical bojni posvet. Po radijski zvezi je z ledenika dobil vremensko napoved za naslednjih oseminštirideset ur, ki za naslednji dan ni prinašala dobrih novic. Vetrovi naj bi se okrepili, temperature pa se nekoliko spustile. Odločili smo se, da poslabšanje preživimo v šotorih v taboru, potem pa kar se da hitro dvignemo cim vise, morda celo do samega vrha, brez dodatnega višinskega tabora, kajti dolgoročna napoved je približno po enem dnevu poslabšanja napovedovala le kratko vremensko okno v katerem nam morda uspe. Odločitev nam je bila pravzaprav vsem po godu, saj nas je neustaljen dnevno nočni ritem dobro vrgel iz tira. Natopili smo nekaj snega se zavlekli v šotore pojedli nekaj slaščic... Prebudil me je šele ropot šotorske stene. Vetrovi so se občutno okrepili in kljub sončnemu vremenu se mi ni zdelo pametno vzpenjati po izpostavljenem grebenu. Ryan je bil očitno že nekaj časa buden: ˝Morning honey˝ sem komaj razumel skozi neoprensko obrazno masko. Glede na puhasto jakno in očala okoli ˝ta debele˝ kape sem sklepal da gremo ven. ˝You are late˝ se mi je posmehoval in mi z nenavadnim iskrenjem v očeh dal vedeti, da gre zares. Chris se je odločil, da se pomaknemo stopnico više. Na poti so postavljene fiksne vrvi, ki so jih zapustili predhodniki, ki glede na relativni nizko tehnično zahtevnost, bolj varujejo pred hudimi sunki vetra, ki bi lahko vsakogar dvignili od tal in potem… Odpravili smo se v parih, vzeli le en šotor, ki naj bi v naslednjem višinskem taboru služil le kot nujno zavetje, kar za vse skupaj, če bi bilo potrebno. Sani in opremo za pripravo hrane smo pustili v snežni luknji ob šotorih, vse kar naj bi potrebovali pa strpali v nahrbtnike. Bob, ki je že nekaj časa tožil o slabšem počutju se je opotekal pred mano. Termometer se je spustil na dobrih štirideset pod ničlo, kar pri sunkih okoli sto kilometrov na uro naredi še najbolj vsakdanja in enostavna opravila nemogoča. Dehidracija na višini alpinista kaj hitro prisili k opustitvi cilja in poleg drugih nečloveških razmer lahko pripelje pred ˝končno sodbo˝, zato je stalno pitje priporočljivo in nujno. Vse lepo dokler ni potrebno tekočino tudi odtočiti. Lulanje kar tako brez flaške in neoprenske zaščite je za organ v nekaj trenutkih lahko naravnost pogubno, kar sem malodane izkusil dan pred tem, ko se mi je ˝zanohtalo˝na nepravem koncu. Sedaj vem in raje držim, vsaj do kašne snežne luknje ali šotora. Naklon pobočja čez štirideset stopinj in na čase skoraj steklast led je zahteval zbranost, mirne živce in zaupanje kolegu na drugem koncu vrvi. Počutil sem se dobro, saj sem pogled skoraj dvajset kilogramov težjega ameriškega specijalca  čutil na svojem hrbtu, razumela sva se brez besed, čutila drugega bolečino in utrujenost, kakor bi se poznala že dolgo, kakor bi nekoč že hodila skupaj. Pod nami so se odpirali pogledi, ki jih ni uzrlo mnogo oči, zbadanje v zamrznjenih pljučih, neskončno počasni koraki, smrtonosen mraz in hlastanje za zrakom so bili potisnjeni daleč v podzavestno razmišljanje, razkrojeni s toplino ponosa, ki jo je prinašal sleherni višinski meter. Morda je bila ravno moja noga tista, ki je stopila na to mesto prvič odkar smo sploh tu, na tem malem svetu, vendar tako raznolikem; vročem, vlažnem, suhem, ravnem, strmem, mrzlem in ledenem. Najbrž smo bili v dotičnem trenutku najbolj osamljena skupina ljudi na planetu, prepuščeni le samim sebi, brez možnosti pomoči v primeru nesreče ali pomanjkanja hrane. Bolj, ko smo se zavedali tega dejstva, močnejše so bile vezi med nami, ki jih ne vidimo, ne opisujemo, pa so vendar edino česar smo se lahko oklenili, ko je bilo zares težko. Počasi smo se približevali predelu, kjer je vodja imel namen postaviti še en šotor in izkopati snežno luknjo. Lotili smo se težaškega podviga. Delovali smo usklajeno in brez napak, tako da nam veter in mraz nista povzročila večje škode. Tu namreč ni življenja za ljudi, ni življenja za karkoli kar sploh lahko živi. Skoraj do solz sem se namučil pri enostavnem zlaganju vrvi, nisem smel sneti očal, maske, rokavic. Koža lahko zamrzne v nekaj trenutkih, utrujenost pa povzročajo že najpreprostejši gibi. Priprava enostavnega tabora nam je vzela skoraj dve uri, izrezane kocke trdega snega smo si postavili za vetrobran, tako smo lahko postavili šotor, posedli v zavetje in si počasi uredili misli. Dve uri počitka, strmenje v ledeno neskončnost pod nami in popolnoma modro nebo nad nami spremeni dojemanje, ki smo ga vajeni iz samoumevnega vsakdana. Iskanje resnice in pomena obstoja je za pet ljudi iz različnih svetov in filozofij postalo enostavno in jasno. Živimo za trenutek, eden za drugega, za skupni cilj, ki je tako blizu, zavit v ledene, pajčevinaste oblake, ki soncu ukrivljajo močne brezozonske žarke, za cilj, ki je bil nekaj let le točka s številko na dnu zaprašenega globusa. Vse ostalo je v večni led ujeta skrivnost. Po parih urah dvomljivega počitka nas je Chris spoznal za dovolj velike, da se spopademo z zadnjimi metri. Spominjal sem se svojih preteklih tur, dihanja skozi slamico na Aconcagui, sprehodov po Patagoniji, izgubljenih kolegov na Materhornu, smučarije Z Mont Blanca, plezarije po Dolomitih, domače Kredarice in moje zelene Begunjščice. Prav vsi trenutki, prečiščeni nikoli utrujenih strahov,  so bili združeni v  topli skodelici zmage nad vsem in vsemi, ki se bojijo svojih sanj.






  • Stran 6 od 9
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • (število prispevkov: 42)