Oskrba starostnikov z zobnimi vsadki
Napredek medicine je pripeljal do podaljšane življenjske dobe tako pri moških , kot pri ženskah. Znano je da se vse razvite dežele soočajo s povečanim deležem starejše populacije in seveda s tem tudi z vsemi zdravstvenimi problemi, ki jih starost prinaša. Raziskave so pokazale, da bo potreba po protetičnih nadomestkih, kljub boljši preventivi pri mladi populaciji, še vedno rasla, z osveščanjem populacije,ki te nadomestke potrebuje pa tudi potreba bo bolj kvalitetnih nadomestkih.
Študije pravijo, da se funkcionalnost in estetika vseh vrst protetičnih nadomestkov lahko doseže z uporabo zobnih vsadkov: poveča se sila ugriza, učinkovitost žvečenja je večja, žvekalni gibi so bolj usklajeni … Posledično se zmanjša verjetnost za podhranjenje pri brezzobih pacientih, vpliv na ostale dele prebavne poti je pozitiven, s čimer se izboljša tudi stanje sistemskih bolezni, zmanjša se potreba po zdravilih za le te, izboljša se kvaliteta življenja, zadovoljstvo pacientov se dvigne. Nakazana dejstva so povezana tudi v povratnem smislu, tako da je učinek terapije še toliko večji.
Pri vstavljanju zobnih vsadkov se pri starejših soočamo z specifično problematiko. Kljub temu, da splošno prepričanje starejše odbija od odločitve za sam poseg, pa strokovni dokazi pravijo, da starost dejansko nima nobenega vpliva na uspešnost operativnega postopka, kakor tudi ne na preživetje vsadkov. Statistika kaže, da je desetletno preživetje vsadkov pri populaciji, ki je starejša od 60 let , od 90 do 95 %. Res pa je, da s starostjo raste verjetnost za sistemske bolezni, ki pa lahko vplivajo na samo uspešnost implantne oskrbe.
Bolezni srca in ožilja danes ne predstavljajo več ovire, ki bi onemogočila ali ogrozila oskrbo bolnika z zobnimi vsadki. Največkrat se pred operacijo posvetujemo z lečečim specialistom in bolnika na poseg ustrezno pripravimo in se izognemo tveganjem, ki bi jih poseg lahko predstavljal. Po šestdesetem letu v povprečju vsak četrti starostnik trpi zaradi posledic sladkorne bolezni, največkrat tipa II. Tudi pri pacientih, ki bolezen sicer uspešno zdravijo z dieto, jemanjem tablet ali z injekcijami, strokovnjaki po svetu opažajo nekoliko večji delež izgubljenih vsadkov, ki pa ni tako velik, da bi zaradi bolezni morali vsadke odsvetovati. Čas trajanja sladkorne bolezni pri tem igra pomembno vlogo: dalj časa, ko bolnik trpi za sladkorno boleznijo, večja je verjetnost za neuspeh. Pet do deset odstotkov ljudi med petdesetim in sedemdesetim letom trpi za posledicami osteoporoze. Bolezen spremeni metabolizem kosti in bi teoretično lahko vplivala na uspeh oskrbe z zobnimi vsadki, vendar so ugotovili, da je za uspeh pomembna le lokalna kvaliteta kosti v čeljustnici, ki pa po navadi ne kaže takih sprememb, kot kost drugje po telesu. Mnogo večji vpliv na uspeh posega imajo določene razvade, kot pa resna bolezenska stanja opisana do sedaj. Ravno pri starejših pacientih ne smemo zanemariti vpliva kajenja. Vse študije narejene do sedaj pravijo, da kajenje močno poveča možnost za nastanek vnetja na tkivih okrog vsadka (periimplantitis) in tako pripeljejo do izgube le tega. Za alkoholizem česa podobnega ne moremo trditi. Dobre higienske navade so osnova za dolgo preživetje zobnega vsadka. Prav vse raziskave do sedaj so pokazale povezanost med slabo higieno in prezgodnjo izgubo vsadka. Prav med starejšo populacijo je mnogo ljudi, ki zaradi zmanjšanih motoričnih in tudi drugih sposobnosti ne morejo skrbeti za pravilno vzdrževanje zobnih vsadkov in ravno to je dejavnik, ki ga pri načrtovanju take oskrbe ne bi smeli zanemariti. Skrb za ustno higieno v domovih za ostarele največkrat ni na prvem mestu, kar je glede na okoliščine povsem razumljivo, prav tako tudi ne v družinah starostnikov. Iz lastne prakse lahko povemo, da je pozornost, ki jo namenjamo kontroli higiene obvezna, stalno opozarjanje skrbnikov na problem pa ključna dejavnost, če se odločimo za poseg pri starostnikih.
Glede na problematiko, ki povečuje tveganja za neuspeh se odločimo za standardno protetično oskrbo ali za oskrbo z vsadki. Vsekakor iščemo rešitve, ki bodo z najmanjšim vloženim trudom pacienta in najmanjšim tveganjem za neuspeh, kakor tudi z najmanjšim finančnim vložkom, pripeljale do optimalne protetične oskrbe z zobnimi vsadki. Najpogostejša rešitev, smo se jo do sedaj poslužili in je tudi s strani svetovne literature največkrat in najoptimalneje uporabljena, je oskrba spodnje brezzobe čeljusti z dvema vsadkoma in totalno protezo. Spodnja čeljustnica zaradi hude resorpcije kosti in izginjanja vertikalnih komponent izgubi možnost za zadostno retencijo spodnje totalne proteze. Klasične proteze so tako nestabilne. Dva vsadka v področju, kjer je kvaliteta kosti najboljša, kjer je majhna verjetnost za strokovne napake in tako tudi zaplete, nudita zadostno pritrditev proteze. Časovna obremenitev med posegom je minimalna, doba celjenja operativnega področja je kratka, vsadki se lahko relativno hitro obremenijo. Največkrat uporabimo že obstoječo totalno protezo, obremenitev pacienta se tako še dodatno zmanjša, okluzijsko ugodje (grizne navade) pa tako ostaja nespremenjeno, kar je ključnega pomena, saj so starostniki toliko teže dovzetni za kakršnekoli spremembe.
Glede na tabuje, ki se pojavljajo glede oskrbe starostnikov z zobnimi vsadki, je naša naloga, da jih osvestimo in spodbujamo pri korakih, ki jim bodo življenje podaljšali in izboljšali njegovo kvaliteto.
Študije pravijo, da se funkcionalnost in estetika vseh vrst protetičnih nadomestkov lahko doseže z uporabo zobnih vsadkov: poveča se sila ugriza, učinkovitost žvečenja je večja, žvekalni gibi so bolj usklajeni … Posledično se zmanjša verjetnost za podhranjenje pri brezzobih pacientih, vpliv na ostale dele prebavne poti je pozitiven, s čimer se izboljša tudi stanje sistemskih bolezni, zmanjša se potreba po zdravilih za le te, izboljša se kvaliteta življenja, zadovoljstvo pacientov se dvigne. Nakazana dejstva so povezana tudi v povratnem smislu, tako da je učinek terapije še toliko večji.
Pri vstavljanju zobnih vsadkov se pri starejših soočamo z specifično problematiko. Kljub temu, da splošno prepričanje starejše odbija od odločitve za sam poseg, pa strokovni dokazi pravijo, da starost dejansko nima nobenega vpliva na uspešnost operativnega postopka, kakor tudi ne na preživetje vsadkov. Statistika kaže, da je desetletno preživetje vsadkov pri populaciji, ki je starejša od 60 let , od 90 do 95 %. Res pa je, da s starostjo raste verjetnost za sistemske bolezni, ki pa lahko vplivajo na samo uspešnost implantne oskrbe.
Bolezni srca in ožilja danes ne predstavljajo več ovire, ki bi onemogočila ali ogrozila oskrbo bolnika z zobnimi vsadki. Največkrat se pred operacijo posvetujemo z lečečim specialistom in bolnika na poseg ustrezno pripravimo in se izognemo tveganjem, ki bi jih poseg lahko predstavljal. Po šestdesetem letu v povprečju vsak četrti starostnik trpi zaradi posledic sladkorne bolezni, največkrat tipa II. Tudi pri pacientih, ki bolezen sicer uspešno zdravijo z dieto, jemanjem tablet ali z injekcijami, strokovnjaki po svetu opažajo nekoliko večji delež izgubljenih vsadkov, ki pa ni tako velik, da bi zaradi bolezni morali vsadke odsvetovati. Čas trajanja sladkorne bolezni pri tem igra pomembno vlogo: dalj časa, ko bolnik trpi za sladkorno boleznijo, večja je verjetnost za neuspeh. Pet do deset odstotkov ljudi med petdesetim in sedemdesetim letom trpi za posledicami osteoporoze. Bolezen spremeni metabolizem kosti in bi teoretično lahko vplivala na uspeh oskrbe z zobnimi vsadki, vendar so ugotovili, da je za uspeh pomembna le lokalna kvaliteta kosti v čeljustnici, ki pa po navadi ne kaže takih sprememb, kot kost drugje po telesu. Mnogo večji vpliv na uspeh posega imajo določene razvade, kot pa resna bolezenska stanja opisana do sedaj. Ravno pri starejših pacientih ne smemo zanemariti vpliva kajenja. Vse študije narejene do sedaj pravijo, da kajenje močno poveča možnost za nastanek vnetja na tkivih okrog vsadka (periimplantitis) in tako pripeljejo do izgube le tega. Za alkoholizem česa podobnega ne moremo trditi. Dobre higienske navade so osnova za dolgo preživetje zobnega vsadka. Prav vse raziskave do sedaj so pokazale povezanost med slabo higieno in prezgodnjo izgubo vsadka. Prav med starejšo populacijo je mnogo ljudi, ki zaradi zmanjšanih motoričnih in tudi drugih sposobnosti ne morejo skrbeti za pravilno vzdrževanje zobnih vsadkov in ravno to je dejavnik, ki ga pri načrtovanju take oskrbe ne bi smeli zanemariti. Skrb za ustno higieno v domovih za ostarele največkrat ni na prvem mestu, kar je glede na okoliščine povsem razumljivo, prav tako tudi ne v družinah starostnikov. Iz lastne prakse lahko povemo, da je pozornost, ki jo namenjamo kontroli higiene obvezna, stalno opozarjanje skrbnikov na problem pa ključna dejavnost, če se odločimo za poseg pri starostnikih.
Glede na problematiko, ki povečuje tveganja za neuspeh se odločimo za standardno protetično oskrbo ali za oskrbo z vsadki. Vsekakor iščemo rešitve, ki bodo z najmanjšim vloženim trudom pacienta in najmanjšim tveganjem za neuspeh, kakor tudi z najmanjšim finančnim vložkom, pripeljale do optimalne protetične oskrbe z zobnimi vsadki. Najpogostejša rešitev, smo se jo do sedaj poslužili in je tudi s strani svetovne literature največkrat in najoptimalneje uporabljena, je oskrba spodnje brezzobe čeljusti z dvema vsadkoma in totalno protezo. Spodnja čeljustnica zaradi hude resorpcije kosti in izginjanja vertikalnih komponent izgubi možnost za zadostno retencijo spodnje totalne proteze. Klasične proteze so tako nestabilne. Dva vsadka v področju, kjer je kvaliteta kosti najboljša, kjer je majhna verjetnost za strokovne napake in tako tudi zaplete, nudita zadostno pritrditev proteze. Časovna obremenitev med posegom je minimalna, doba celjenja operativnega področja je kratka, vsadki se lahko relativno hitro obremenijo. Največkrat uporabimo že obstoječo totalno protezo, obremenitev pacienta se tako še dodatno zmanjša, okluzijsko ugodje (grizne navade) pa tako ostaja nespremenjeno, kar je ključnega pomena, saj so starostniki toliko teže dovzetni za kakršnekoli spremembe.
Glede na tabuje, ki se pojavljajo glede oskrbe starostnikov z zobnimi vsadki, je naša naloga, da jih osvestimo in spodbujamo pri korakih, ki jim bodo življenje podaljšali in izboljšali njegovo kvaliteto.
