Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.





Vsi prispevki Tomaža Rotarja




Članek z naslovom Komercialna odprava na K2 pustila grenak priokus, objavljen na portalu delo.si, si lahko preberete na naslovu https://www.delo.si/magazin/svet-so-ljudje/komercialna-odprava-na-k2-pustila-grenak-priokus-279237.html



Morda bo zapis spominov in doživetij s tretjega najvišjega vrha na svetu nekoliko drugačen od prejšnjih dveh. Ne bo poln problemov, s katerimi sem se spopadal na veliki višini ob slabem veremenu, mrazu, lakoti, samoti… Dogodki na zadnjem osemtisočaku, ki mi je odprl svoja vrata, so bili zelo podobni kot na prešnjih dveh, zato bi bila samo zgodba o vzponu in spustu dolgočasna.

Po nepričakovanem naklučju sem se na Kanče znašel v pretežno ženski ekipi, ki je bila v celoti zelo uspešna. Na vrh sem imel čast priti skupaj s prvo Mehičanko, Japonko, Čehinjo in Švicarko na tej gori. Profesionalne ali polprofesionalne alpinistke, ki jim lahko pripišem vrhunsko telesno in psihično pripravljenost, izkušenost in poštenost do soplezalcev. Omenjene nimajo otrok in družin, razen ene, ki sta jo doma čakala dva osnovnošolca. To je bil njen prvi poiskus na gori, v času ko to pišem pa je že namenjena na K2, ki jo je spodnesel že dvakrat. Ko sem poslušal njeno življensko zgodbo o poklicnem in športnem  uspehu, sem jo na podlagi zakoreninjenih arhaičnih pogledov sam pri sebi označil za nenormalno, skoraj noro, saj je svoje otroke tako rekoč zapustila doma, v oskrbo možu in svoji sestri, sama pa stalno potuje po svetu in hodi po vrhovih Himalaje (bila je tudi prva dama iz svoje države, ki je osvojila Everest s severne strani). Ko sem dolge ure strmel v strop šotora, ki je drgetal zaradi neusmiljenega vetra sem spoznal , da imam sam podobno slab odnos do svoje družine in kar je najslabše, sem do takrat menil , da je moški in oče do takih dejanj bolj upravičen kot ženska oziroma mama.

Treking po deževnih gozdovih vzhodnega Nepala, ko smo vsi lahko le upali, da bo prenehalo deževati, je bilo megleno in mokro doživetje brez primere. Ko sem si s cigaretnimi ogorki odstranjeval pijavke in se zavijal v vlažno spalno vrečo, me je počasi začelo najedati domotožje. Občutek, ki sem ga tako dobro poznal, se kot večer s svojo samoto zahrbtno priplazi in nevarno razjeda upanje na cilj odprave. V trenutkih nemoči se sebično najprej obrnem na svojo ženo, ki vedno ve kako se problemu streže. Tople besede, ki so me v pragozdovih pod goro lahko dosegle le preko satelita, so kot topel čaj pogrele osamljeno dušo in vrnile upanje na uspeh. Nikoli nisem pomislil, da bi tudi ona doma potrebovala podobne besede. Sicer jo ne zebe, ni mokra ima streho nad glavo in hladilnik poln hrane, vendar ni hujšega kot samota, pogrešati nekoga daleč stran. Komu je torej težje, meni ali njej? Na odpravi skrbim samo zase in svoje preživetje, ona skrbi še za otroke in , kar je najteže, skrbi, da otrok ne bi skrbelo. Bi se bil sam sposoben postaviti v njeno kožo?  Bolj ko iščem odgovor na to vprašanje, bolj sem prepričen, da ne. Bi lahko krotil svoje ljubosumje, ko bi spremljal njene posnetke v družbi postavnih kolegov alpinistov z drugega konca sveta? Najbrš še teže.

Bazni tabor na Kanče je 5500 m.n.m.  in je tako najvišji bazni tabor na svetu. Osamljen otok rumenih šotorov obdan s prekrasnimi hribi kot  sta Janu in Jalunkang je tokrat gostil približno dvajset osebnih šotorov ločen tuš in sanitarije, ter dve kuhinji. Ekipa Seven Summits, ki sem se ji pridružil tokrat, je štela sedem članov in prav toliko šerp. Šef Dawa, najmlajši človek, ki je brez kisika preplezal vseh štirinajst osemtisočakov in je še vedno “predmet” raziskav višinske bolezni, se je pridružil nekoliko kasneje, ko je šlo “zares”. V bazi so bili tudi člani prve nacionalne Indijske odprave na Kanče, prepričani, da je gora sveta in da ženske ne sodijo v bazo. Zanimivi prepiri med šefi skupin so pripeljali tako daleč, da so predlagali celo odvzem dovoljenj naši skupini. Na koncu so jim morali celo bogovi poslati sporočilo in kot se spodobi za bogove , jasno in kruto. Pod vrhom sta umrla dva Indijca, višinska bolezen jima je zameglila um, kisik pa je prišel prepozno. Tudi precej drugih je dobilo resne ozebline in nepopravljive posledice. Z našo ekipo so bili prizanesljivi, prav vsem so dovolili na vrh, tudi meni, morda zato, ker spoznal, da je korajža in nesebičnost res ženskega spola in da je le ena tista, ki se jo splača imeti rad, ki se stalno sprašuje  kako mi gre in ki me bo vedno pričakala na letališču, ne glede na uspeh in moje sebično vedenje. Ima lastnosti, ki jih sam nimam in se jih na žalost niti ne trudim pridobiti. Je vedno z mano , čeprav mi ne sledi v globokem snegu, vedno čuti in razume moje trpljenje , čeprav ji ne zmzrzujejo prsti. Skrbi ,da nepogrešljivi Garmin kaže pravo pot, ji stalno sledi, ve kje sem, v megli, mraku, noči, slabem vremenu, čaka na moja sporočila obupa in nanje odgovarja premišljeno, brez tresočih znakov strahu. Zna napovedati vreme, opozarja na hude vetrove, ki lahko tako hitro toplo sapo spremenijo v ledeno smrt. Zdravi bolezni, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje, me rešuje pred pljučnimi in možganskimi edemi, brez klinične slike, brez aparatov, na daleč, s skromnimi sms sporočili. Ko me egoizem žene više in dlje skrbi za dom in posel. Hčeri sta varni pred zaskrbljujočimi in žalostnimi vestmi z gore, vesta le za lepe in sončne novice, ostalo obdrži zase, pogoltne, čeprav je grenko, boli in peče. Prenaša nestrpne znance, ki jih zanima kako nam gre tam daleč, njihovo radovednost poteši s premišljenimi  odgovori, ki ne obljubljajo ničesar izdajo le tisto kar je potrebno, da sreča nesebično ostane tam kjer mora biti, predvsem z mano. Sama jo namreč ne potrebuje, ker ve kaj počne, ker ima glavo stalno na pravem mestu in nikoli ne pusti, da bi jo zanesla čustva, niti strah in žalost, ki prideta, ko so noči mrzle in dolge in dnevi dolgočasni brez majhnih nepomembnih prepirov, brez petminutne kave zjutraj pred službo, brez utrujenega “Oj” ob koncu delovnega dne, brez tople roke v njeni ko zaspi dan. Sebi in hčeram odreka dobrine, ker so odprave drage, brez zagotovil o vrnitvi in uspehu,  ker se sam ne znam odreči, ker smo alpinisti najbolj sebični ljudje, ker sta vedno pomebna le vrh in uspeh, ne glede na posledice, zdravstvene, finančne, čustvene…Ker živimo v transu, ker sanjamo da je življenje le pot na vrh, tudi če se tam konča. Ker živimo le zase in le občasno za svojo družino. Ker si v svoja zamrznjena srca ne dovolimo spustiti toplino, ki jo nudi le družina in predvsem tista ki jo vodi, moja žena. Ženska, ki pogumu daje ime, brez katere najbrž mojih odprav ne bi bilo. Ženska, ki opravlja najtežji poklic na tem planetu, ki nima plačila, le zahvalo. Zato enkrat za vedno, vsi moji vrhovi so njeni, brez dvoma, brez zavisti, brez laži, brez pretiravanja.

Na spodnji povezavi si lahko preberete tudi članek o mojih podvigih:
https://www.delo.si/novice/slovenija/osvojitev-everesta-je-bila-zame-nekaksna-odresitev-190403.html





Podobe iz ameriških reklam za sončne kreme in ”Pirati s Karibov” so nam dali idejo, da se odpravimo v konec sveta, med obema Amerikama, kamor je pred približno pol tisočletja nasedla Kolumbova Santa Maria in korenito spremenila podobo sveta, kakršnega poznamo še danes. Svilene ceste in države bližnjega vzhoda ter Jugovzhodne Azije je počasi prekril prah, kasneje pa so pastale uradno strelišče za preizkušanje Ameriškega in Ruskega arzenala. Evropa je postala stičišče vzhoda in zahoda, nekoč razviti Mediteran turistična destnacija za njene petičneže, države Srednje Amerike z bližnjimi piratskimi otočki pa obljubljena dežela za Ameriške upokojence in bogataše, ki nekako pozabljajo da so potomci ljudi, ki so zapustili , v tistih časih zaostalo Evropo, kot begunci, kriminalci, prinesli s seboj bolezni, ki so zdestkale primarne populacije rajskih dežel in pobili skoraj vso pisano paleto živastva. Odločili smo se, da izognemo preobljudenim delom sveta, ki so jih okupirali Američani (Bermuda, Barbados, Dominikana, Bahami, Kuba, Karibi…) in deželam, ki zalagajo prej omenjene dežele z belim zlatom (Kolumbija, Panama…) in se odpravili na Kostariko in Trinidad ter Tobago, ki sta bila nekoč v preteklosti del Južne Amerike oziroma Venezuele.

Kostarika je mirna dežela, 50 % njenega ozemlja predstavljajo nacionalni parki, pred petdesetimi leti se je odrekla lastni vojski, razvila je šolstvo in socialno zdravstvo, turizem predstavlja glavno gospodarsko panogo. Severni del so, podobno kot v ostalih turističnih in relativno varnih deželah tega čudovitega dela planeta, pokupili Američani, južni del, ki meji na Panamo, pa ostaja precej ”Kostariški”. Toplo tropsko sonce vzhaja na Atlantski (Karibski) strani in zahaja pa na Pacifiški, kjer še toplejši morski valovi šepetajo spomine Piratov, ki še danes ugrabijo kakšnega naivnega pomorščaka. Najlepši nacionalni park Korkovado, kamor smo se z velikim čolnom pripeljali po delti velike reke Serpiente (kače), krasijo primarni deževni gozdovi, dom velih papig, najbolj strupenih žab in kač na svetu, jaguarjev, pum, triprstih lenivcev in tisočih insektov, ki jih ne odženejo tudi najmočnejši repelenti. Precejšen del poti do glavne postojanke Korkovada, kjer domujejo čuvaji in občasno sprejme nekaj turistov, ki morajo spati na prostem, smo naredili ob pacifiških plažah skupaj z delfini, kiti, želvami in kitovci.  Nepozabni trenutki, katerih bodo, upam, lahko deležni tudi naši potomci, če bomo sposobni združiti pohlepne glave in začeli živeti primerno “najintiligentnejši“ vrsti na planetu. Kostaričani so pionirji ”ziplainov”, spustov po jeklenicah in tudi sami smo si privoščili enega najdaljših na svetu. ”Let” nad in skozi tisočletne tropske gozdove je vreden petdesetih dolarjev po glavi in ni samo cenena turistična potegavščina, je doživetje, ki ga ni mogoče izkusiti nikjer drugje. Tudi viseči mostovi, ki se v rahlih tropskih sapicah zibljejo v nivoju visokih dreves in približajo povsem svojevrsten ekosistem obiskovalcu, so znamenitost Kostarike na katere so domačini ponosni. Ohranjanje naravnih znamenitosti, čistega okolja, neokrnjene narave in tekoče pitne vode, ki je povsod na razpolago, je lastnost dežele, ki jo bomo, če bo v naši moči, še obiskali.

Trinidad, v nepostredni bližini politično nemirne in obubožane Venezuele, je najjužnejši otok Južnih Antilov, kjer so se Piratski otoki najbolj približali Ekvatorju. Črna črta na njihovi rdeči zastavi je sled tekočega bogastva, ki ga država črpa izpod morskega dna. Prijazni domačini so, v času karnevalov, ki so jih “izumili” prav oni in so odsev njihovih starodavnih vraževerij, nekoliko ”drugačni” zaradi preglasne Soka glasbe in ponočevanj. Država je varna, čeprav samostojno gibanje v tem času sredi neči, odsvetujejo, ker mnoge maske pregloboko pogledajo v kozarec ali podihajo preveč opojnih substanc.

Majhen polični bratec, severovzhodno od svojega gospodarskega in oblastnega sedeža Trinidada, je turistični biser, mestoma skoraj neobljuden, poraščen z deževnim gozdom in obdan s peščenimi in sklanatimi plažami. Kolibriji, papige, in stotine drugih ptic obletava tisoče različnih vrst dreves in rož, ponoči jih zamenjajo rastlinojedi netopirji, ki se do čudovitih sončnih vzhodov hranijo s papajami, mangoti, bananami. Ceste po otoku so sicer asfaltirane, vendar ozke in izredno strme. V nekaj urah je mogoče obkrožiti celoten otok, čeprav s hitrostjo kolesarja, z  visokih točk pa pogled sega v neskončnost preko obeh oceanov in kot kamenček majhnih otočkov, vsepovsod. Tobago je destinacija, kjer lahko še danes okusimo podobe raja, kakršen je bil nekoč, v času, Piratov, Krištofa kolumba in morda celo Adama in Eve, ki sta s svojo idejo prišla na otok s knjigami krvoločnih krščanskih gospodarjev Špancev, ki so jim sledili Angleži, Nizozemci, Francozi…Današnji prebivalci so večinoma potomci sužnjev iz Indije in Afrike, ki pa danes za precej zavidljive denarje služijo turistom iz držav bivših gospodarjev.
 





Nekdo je dejal: “če bi alpinisti imeli spomin, hribi ne bi bili nikoli preplezani.” Sedaj ko so spomini na K2 še sveži, tudi sam menim podobno. Ponovno bi se na goro odpravil zelo težko, saj je bilo težkih trenutkov malo preveč.

Od doma sem se odpravil 15. junija z ljubljanskega letališča, preko Istambula v Islamabad. Po dveh dneh v prestolnici Islama nas je lokalni Airbus zapustil v Scarduju, glavnem mestu pokrajine Baltistan, do kamor je uspel priti celo Aleksander veliki. Področje je žal pod temnim okriljem pakistanske vojske, saj meji na indijski Kašmir, za katerega Pakistanci menijo, da je njihov. Cesto, ki se po avanturistični plati kosa z zloglasno karakorumsko, do najbolj vzhodne vasi Ascoli, smo premagali v štirideset let starih Toyotah, od tam naprej pa peš. Spremljala nas je skupina trekarjev, 240 nosačev in pet bikcev, ki smo jih pojedli na desetdnevni poti do Concordije od koder nam je prekrasen pogled na osemtisočake občasno kvarilo vreme, pa kljub temu, stičišče največjih ledenikov na svetu, si je vredno ogledati. Po dnevu počitka smo se v hudem sneženju odpravili proti baznemu taboru, ki smo ga postavili nekje med klasičnim taborom za vzpon na Broad Peak in taborom za K2. Šotore smo postavili na pol metra svežega snega, med dva ledeniška potočka, ropotanje plazov s pobočij obeh velikanov pa nam je dalo slutiti, da sta zelo blizu, čeprav jih zaradi slabega vremena nekaj dni še sploh nismo uspeli videti. Nekoliko depresivna skupina Japoncev in Kanadčanov se je v bazi dolgočasila že deset dni pred našim  prihodom, tako da jih je sonce, ki je sramežljivo ogrelo   naše domovanje,  še bolj razveselilo.

Pogled na K2 z ledenika, ki nudi pristopk s Pakistanske strani, je dih jemajoč, zastrašujoč in v isti težki sapi privilegij, ki se ga za razliko od Everesta ne da doseči z avtomobilom, ampak le po težkem trekingu do baznega tabora. Tri kilometre visoka, skoraj pravilna piramida, se dviga do višine 8611m in le občasno pokaže svoje sramežljivo obličje izza ledenih oblakov. Vreme je namreč sila spremenljivo in je eden ključnih dejavnikov, ki otežujejo vzpone na goro. Jutra so bila ponavadi lepa, skoraj topla, sonce se je pokazalo okrog osme ure izza vršnega grebena Broad Peaka, ki je bil cilj štirih članov naše skupine, le dva in tri Sherpe pa sva si zadala za cilj drugo najvišjo goro na svetu. Po štirih dneh v bazi, ki leži na višini približno pet tisoč metrov, smo ulovili prvo relativno dobro napoved, brez sneženja in stalnega plazenja, ki je kratilo grobno nočno tišino, sem se s Sherpo An Pasangom odpravil na prvo aklimatizacijo do višinskega tabora. Moj cimer in soplezalec Jake Meyer, se je odločil da se bo pripravljal na višino v stenah Broad Peaka, K2 je namreč že dobro poznal, saj je bil to njegov tretji poiskus osvojiti divjo goro.

Pot do ABC ja, ali višjega baznega tabora, ki leži pod strmino začetnega dela Abruzzijeve smeri in je precej izpostavljen padajočemu kamenju in ledenim kosom, je ralativno dolga in težka. Prečenje ledeniških razpok in potokov v gornjem delu ležečega ledenika, predstavlja orientacijski izziv in izzivanje nesreče. Smer prehoda se stalno spreminja in že po nekaj dneh lahko popolnoma enostaven problem postane neprehoden, iskanje rešitve pa vzame ogromno časa in energije. Sami tabora nismo uporabljali, drugim skupinam pa je služil predvsem za odlaganje opreme, ki so jo kasneje prenesli više.

Skoraj ravna smer do enke je tehnično nezahtevna, sicer precej strma, vendar nama je ravno prav trda podlaga olajšala pristop do višine slabih šest tisoč metrov. Razgledi na spodaj ležeči ledenik in prehojeno pot so bili zavidljivi. Prostora za postavljanje šotorov je zelo malo in že opravljanje biološki potreb zahteva varovanje z vrvjo, v kolikor smo želeli da bi tabor ostal relativno čist. Odložila sva težko opremo, ki je potrebna za vzpon in se vrnila nazaj v bazo, kjer naju je čakal ponoven počitek in ugodje šotorov na ravni podlagi brez nevarnosti letečega kamenja, “normalna hrana“ in dolgi večerni pogovori v skupinskem šotoru.

Vreme je počasi postajalo za oddtenek bolj stabilno, predvsem noči so bile jasne in rimska cesta je bila posejana nad širokim Broad Peakom. Vetrovi so bili vedno šibkejši, čez dan pa je močno sonce ogrelo notranjost šotorov, tako da smo lahko poležavali v kratkih hlačah. Sneg je izginil, ledenik pa je zato postal še težje prehoden. An Pasang si je vzel kar precej več časa pred molilnim stuperjem, ki smo ga postavili v taboru in je služil naši lokalni Pudži, ali nepalski molitvi, kar mi je dalo slutiti da vzpon ne bo tako enostaven, kot je bil do enke.

Drugi višinski tabor sva dosegla po dvanajstih urah plezarije, najprej po relativno enostavnem sneženem delu do enke od tam naprej pa se je začelo. Kombinacija ledu, nestabilnega skalovja in slabega vremena zahteva sigurno varovanje in že isti dan je žal prišlo do prve tragične nesreče, ki je doletela izkušenega Kanadčana. Odtrgala se mu je vrv pri spustu skozi ”dimnik”, tik pod dvojko in revež se je ustavil šele pri ABC ju, dva tisoč metrov niže. Truplo, oziroma kar je ostalo od njega, je šele po treh dneh uspelo pobrati pakistanski vojski, ki ga je s helikopterjem odpeljala v Scardu. Ponoči sem nepričakovano imel precej težav z dihanjem, dobil sem rahlo vročino, saturacija mi je padla na nezavidljivih šestdeset odstotkov in noč sem prespal v sede, da mi tekočina, ki se mi je zažela nabirati v pljučih, ni ustavila dihanja. Prisiljen sem bil jemati zdravila proti pljučnemu edemu, kašljal kot na smrtni postelji tako, da sem se bal, da mi bo muke skrajšal kar Sherpa, ki zaradi mojega laježa ni mogel zatisniti očesa.

Po depresivni noči je šotor ogrelo sonce, počutil sem se precej bolje, celo zaspal sem za slabo uro, tako da me je An Pasang moral prebuditi z nepalskim čajem, ki menda povrne vse moči. Meni se sicer to ni zgodilo, le hitro sem izbruhal nepopisno grozen okus, ki spominja na kravji smrad in okus pretirano slanih in vlažnih piškotov. Užaljen pogled Sherpe na moje izvajanje mi je naredil slabo vest, tako da sem se posilil z jakovim maslom in instant kavo, želodec pa mi je gotovo zameril za vse življenje.

Kljub pljučnemu edemu sem se odločil, da nadaljujem plezanje proti trojki, podprl sem se z zdravili in upal na najboljše. Vreme med vzponom je bilo, za razliko od prejšnjega dne, prej boljše, brez vetra, skoraj toplo, snežna nevihta sredi dneva pa je bila pričakovana. Po osmih urah precej zahtevnega vzpona preko ”črne piramide” in zaključnega popolnoma ledenega dela, sva dosegla trojko na sveže zasneženi strmini, ki je precej izpostavljena plazovom. Prav tu je dve leti nazaj plaz odnesel cel tabor in nihče si tisto leto ni več upal naprej. Nad sedem tisoč metri brez dodatnega kisika svet postaja vse bolj nezemeljski, brez življenja, meja , ko le to ni več mogoče, pa je vse bliže. Ko človek gleda čez rob bivanja in obstoja, postane bolj človeški, morda celo bolj živ in privilegij se je vrniti nazaj. Občutke je težko opisovati, vsak si jih lahko predstavlja drugače, ne samo tisti, ki je to doživel, ampak vsi, ki to le poiskušajo in v tem je čar.

Spust je bil težak, vsaj zame, saj sem se boril z zadušljivim kašljem. Hiteti tu ni mogoče. Vrvi so bile pomrznjene ali zakopane pod snegom, delo z ”osmico” in zamzrnjenimi oponkami med sneženjem in v debelih rokavicah pripelje človeka do meja psihične in fizične vzdržljivosti in počasi se vsak začne spraševati: “ali bo zneslo, ali je to tisto zadnje kar se bo zgodilo?” Počasi je postajalo jasno zakaj je K2 tisto kar je, da so zgodbe resnične in ne pretirane in bal sem se, da bom postal tista četrtina, ki ostane na gori. Kot ponavadi sem spet imel malo sreče in kljub višinski bolezni sem se uspel privleči do baze, zadnji ravninski kilometri po ledeniku pa so bili najdaljši v mojem življenju.

Tri dni sem okreval, počasi sem se upal ponoči celo uleči, voda mi ni več zalivala pljuč in upanje se  je povrnilo. Počasi smo začeli razmišljati o vzponu na vrh, pogovori z ostalimi skupinami, ki smo jih obiskovali v nekoliko višje ležečem baznem taboru, so bili medli, brez pravih zaključkov, predvsem zaradi popolnoma različnih vremenskih napovedi in prav nobena od njih, po do tedanjih izkušnjah ,ni bila zanesljiva. Kljub vsemu je bil vremenski trend nekoliko pozitiven predvsem kar zadeva veter, tako da smo se pri neki jutranji kavi odločili da gremo: Jake Meyer, Sherpa An Pasang, Sherpa Gorgi, Sherpa Jangbou in moja malenkost. Vodja Dan Mazur, pred kratkim dobitnik Hilaryeve medalje za uspešno vodenje našega vzpona in reševanje ponesrečenca v stenah Broad Peaka v času naše odprave, nam je prepustil proste roke pri tej odločitvi. Sam se je odločil da se ne bo podal na K2. Višinske hrane in kisika na trojki smo imeli dovolj za dva poiskusa, baterije za svetilke in kamere so bile polne, zadnja noč zaradi pričakovanj pa neprespana.

Odpravili smo se okoli osme zjutraj, mudilo se nam ni, saj smo nameravali prespati v vsakem višinskem taboru z izjemo četrtega, najvišjega, kjer je bil predviden le nekaj urni počitek pred zadnjim nočnim vzponom proti vrhu. Prehod preko zadnjega dela ledinka je bil sedaj popolnoma drugačen kot prvič, prav tako vzpon do enke, ki je bil precej bolj skalnat, vroče sonce pa je sprožilo prej velik plaz, ki smo se mu komaj izognili, nas pa je napolnil z adrenalinom. Šotori v prvem taboru so nas počakali v precej žalostnem stanju, preluknjani zaradi padajočega kamenja, podlaga je bila zaradi talečega snega in ledu popolnoma nagnjena, vrvi pa zaradi močnega vetra potrgane. Z Jakom sva noč prebedela skoraj eden nad drugim, privezana na zunanje sidrišče, če bi šotor slučajno zdrsel po strmini in le stežka sva si nakuhala toliko vode da sva si pripravila polno flašo čaja in dve skodelici juhe. Vreme je bilo začuda popolnoma mirno, brezvetrje pa skoraj strašljivo in neverjetno za to višino. V šotoru je bilo zato toplo in debela spalna vreča je bila odveč.

Jutro drugega dne je bilo jasno, sonce je ogrelo notranjost šotorov že okoli sedme ure, oblačila so se lepo posušila, prav tako spalne vreče in dobre volje ter zagnanosti ni manjkalo. Ob devetih smo se začeli vzpenjati proti drugemu višinskemu taboru, precej težki nahrbtniki, nosili smo višinske obleke, višinske spalke, hrano in kisik, so precej otežili delo. Na vsakih nekaj korakov sem počival dvajset do trideset sekund in se trudil da bi dihal le skozi nos. Zrak je tu izredno suh in vsi smo imeli težave s kašljem, krvavimi izpljunki in bolečim žrelom. Dvojko smo postavili tik pod ”dimnikom” in ne nad njim, kot je to v navadi, po priporočilu Sherp, saj je v primeru vetra njegova moč tu precej manjša. Noč, neprespana kot je na tej višini v navadi, se mi je zdela nekoliko krajša, najbrž sem kakšno uro nevede celo prespal, v sedečem položaju, saj prostora za kaj drugega ni bilo. S cimrom sva klepetala, se hripajoče smejala zgodbam iz poti in bil je prav dober sogovornik, sicer deset let mlajši kot sem sam in štel sem si v čast da sem plezal z najmlajšim Britancem, ki je osvojil vse najvišje vrhove na vseh celinah. To je bil njegov tretji poiskus osvojiti K2, sicer je zagotovil, da njegov zadnji, ker ima gore dovolj.

Zahteven ”dimnik” nam je že takoj zjutraj vzel precej časa, potem naporna črna piramida, začinjena s slabim vremenom, sneženjem in vetrom, ki je prihitelo iz čiste jutranje jasnine. Sneg se je zaradi intenzivnega sneženja usipal v drobnih potočkih po skoraj navpični strmini, božal prezeble obraze, oteževal vid in ugašal upanje na vrh. V tako slabem vremenu nihče ne preživi na vršnem grebenu. Za konec smo gazili več kot pol metra svežega snega na sicer nezahtevni ledeni strmini pod trojko, kar je na višini 7300m zelo težko. Tabor smo postavili nekoliko više, kot je običajno, tik pod serake, saj je bila verjetnost da nas odnese plaz, kot se je to zgodilo leta 2016, zaradi svežega snega, precej večja, kot da se odlomi ogromen serak. Prvi del noči je še precej snežilo in pogovori so počasi nakazovali na žlostno možnost, da se bomo morali vrniti vsaj do dvojke, če ne celo niže in počakati na boljše vreme. Naslednje jutro, se je kljub krasnemu jasnemu brezvetrju, tako odločil del ekipe 7 Summits, ki nam je delal družbo na trojki, prispeli so nekoliko za nami, tako da so imeli precej lažje delo na zaključni strmini pod taborom. Odločitev so sprejeli zaradi precejšnje količine novega snega.

Mi smo se odločili drugače in nadaljevali proti četrtemu taboru. Vreme se je sredi dneva spet precej skvarilo, začelo je snežiti, vendar vetra, kar je bilo neobičajno, skoraj ni bilo. Tehnično nezahteven del do štirice, je bilo težko pregaziti, vendar nas je bilo dovolj, najbolj pa so se izkazali naši trije Sherpe, ki so pokazali svojo nadčloveško moč. Brez njih, kar se je izkazalo tudi naslednji dan, najbrž vrha ne bi nikoli dosegli. Tabor smo postavili na višini 7600 m, kar je bilo niže, kot v načrtu, vendar smo bili preutrujeni, da bi gazili globok sneg še naprej. Že pozno popoldne smo se v slabem vremenu zatekli v šotore in upali, da se vreme končno izboljša, prav dolgo na tej višini namreč ne bi mogli čakati.

In prav to se je zgodilo, bogovi, njihovi in naši, so bili dobre volje, molitve Sherp so bile uslišane. Že okoli devete zvečer se je znasnilo, zvezde so risale kratke sledi na dolgo odprtih fotografskih zaslonkah in ob desetih zvečer smo se vsi skupaj odpravili proti zloglasnemu stekleničnemu vratu. Čakalo nas je več kot tisoč metrov višinske razlike do vrha, najbrž v težkih snežnih razmerah, vendar volja vseh je bila močna, želja neubranljiva in kar tekmovali smo kdo bo prvi zapustil šotor.

Noč je bila topla, brez vetra, “steklenični vrat“ je bil zaradi naklona skoraj devetdeset stopinj brez snega, skale pa pokrite z ledom, tako da je bil vzpon, če odštejemo preteče serake nad njim, relativno nezahteven. Stanje v “traverzi” ali prečnici je bilo popolnoma drugačno. V klože naložen sneg je povzročal precej težav, saj se je usipal pri vsakem premiku, cepin je bilo nemogoče dobro zasaditi v trdo podlago, vrvi so bile nesigurne, v zadnjem popolnoma ledenem in zelo strmem delu, ko prečnica izstopi na vršni greben, pa je žal življenje izgubil Japonski alpinist zaradi zdrsa, vrvi ga namreč niso zadržale. Ko smo za seboj pustili še zadnjo tehnično prepreko se je zdanilo, oranžna svetloba je dajala upanje na dobro vreme. Jutranje meglice so se podile čez sveže zasnežen greben, ki vodi neposredno do vrha in nihče od nas si najbrž še ni upal reči: “skoraj sem na vrhu“, bilo je namreč preveč neverjetno, predolgo smo upali in upanje tudi skoraj izgubili. Vodni led je kmalu postal zasnežen, nevarnost zdrsa je minila, vendar toliko svežega snega nad osem tisoč metri ni mačji kašelj. Povečali smo dovajanje kisika na tri litre na minuto in napol prazne jeklenke, ki smo jih začeli uporabljati pod stekleničnim vratom so hitro postale še lalžje. Petnajst utrujenih in neprespanih vendar neomajnih srečnežev se je na vsakih pet metrov menjalo na prvi poziji v vrsti in vsake toliko sem bil na nezavidljivem položaju tudi sam. Omotica mi je vsakič zameglila um, tudi ves kisik, ki sem ga imel na voljo, ni bil dovolj da ne bi občutil hipoksije, nekje je namreč meja, preko katere ne gre. Štiri ure nadčloveškega napora na vršnem grebenu je bilo za vse nas, ki smo se kljub neugodnim snežnim razmeram in pretečemu poslabšanju vremena, naenkrat za vedno poplačano.

Ob osmi uri zjutraj smo v lepem vremenu, brezvetrju, s praznimi jeklenkami naredili zadnji korak proti vrhu. Temperature po napovedih so bile krepko pod -20 stopinjami, vendar sonce se nam je smejalo, srečno skupaj z nami. Lahko smo sneli rokavice, nam se je zdelo toplo, če že ne v roke, pa pri srcu in v mislih. Stali smo na “najtežji“ gori na svetu, le dvesto metrov nižji od najvišjega Everesta, vrh sem skoraj dojel na njem samem, počutil sem se drugače kot na Everestu, kjer je bilo strašansko mraz. Gora je naenkrat postala prijazna z nami, kot za nagrado, kot za opravičilo, saj je bilo težkih trenutkov dovolj. Vendar kdor se hvali z vrhovi, je pozabil vse tiste vrhove, ki jih ni dosegel in vse tiste ljudi, ki so ob tem umrli. Zato je bilo žalostno sneti kape za tiste, ki takrat niso bili z nami, pa si to ne morejo več niti želeti. Njihova imena smo kasneje napisali na aluminjaste krožnike in njih pustili na spominskih skalah ob bazi.

Bili smo šele na pol poti, treba se je bilo vrniti. Dva dni spuščanja po vrveh, prespali smo v drugem taboru, mi je izpilo zadnje atome moči, nekaj kilometrov nad bazo pa so nas pričakali kuhar in njegovi pomagači iz baznega tabora, okrasili so nas s pisanimi zastavicami in plastičnim cvetjem, kakšna drobna solzica sreče pa se je pridružila ostalim, ki tečejo v drobnih potočkih po ledeniku proti domu, ki ga nisem videl že zelo dolgo.
 

Časovni potek pristopa in vzpona na K2
 
18.6.2018 Scardu
19.6.2018 Ascole
20.62018 Yhula
21.6.2018 Barduel
21.6.2018 Payu
23.6.2018 Lilipot
23.6.2018 Kuputse
25.6.2018 Goro 1
25.6.2018 Goro “
26.6.2018 Concordia
28.6.2018 BC
3.7.2018 ABC
3.7.2018 C1
3.7.2018 BC
8.7.2018 C2
9.7.2018 C3
9.7.2018 BC
16.7.2018 C1
17.7.2018 C2
18.7.2018 C3
20.7.2018 C4
21.7.2018 K2 (ob 8h)
21.7.2018 C2
22.7.2018 BC

Tudi soplezalec Jake Meyer je opisal svojo dogodivščino na svojem blogu - https://www.inspirationaldevelopment.com/k2-2018/

Na spodnji povezavi si lahko preberete tudi članek o mojem podvigu:
https://onaplus.delo.si/strah-pred-zivljenjem-nam-najveckrat-ne-pusti-ziveti




Četrti največji otok na svetu ob boku južne Afrike se iz Indijskega oceana spogleduje s politično nemirnim Mozambikom, kjer se kitovci in mante približajo najlepšim peščenim plažam na razdaljo ribiškega čolna. Iz Pariza nas je kolonialni Air France pripeljal direktno v Antananarivu ali po Malagaško v mesto tisočih vojakov. Enostavno in prijazno letališče, vsaj na videz ne prestraši s skupinami policistov in vojakov , kar nas je ponavadi presenetilo ob vstopih v druge države tretjega sveta, tudi papirologija na letališču ni v korelaciji z nenaprednostjo države, kar je v navadi. Mesto se postavlja s slabimi dvemi miljoni prebivalcev, država pa z dobrimi dvajsetimi, nekaj miljonov gor ali dol, ki večinoma gledajo prag revščine od spodaj navzgor, kakor tudi del mesta na hribu, ki je namenjen ambasadorjem , politikom in boljšim hotelom. Odplake, mestoma v odprtih kanalizacijskih kanalih, hranijo potepuške pse in reveže, sirena reševalnega vozila pa vzbuja upanje na lepše čase, ko si bo morda kakšen procent več ljudi lahko privoščilo zdravstveno oskrbo. Evropejcu nepredstavljivo slabe ceste so nas vodile do vzhodne obale čez gorati, savanasti otok, občasno posejan z majhnimi vasicami, kjer še niso slišali za elektriko, stranišča, poln krožnik in osnovno šolo. Obale okoli Morondave sončijo redke belce na belem vročem pesku, sanjski sončni vzhodi in zahodi pa spremljajo ribiče v arhaičnih lesenih čolnih na vsakodnevni lov v tople vode Indijskega oceana. Pogledi na lesene s travo krite kolibe temnopoltih prebivalcev, ki niso več kot arabci, ki naj bi prvi poselili otok, ampak bolj afriški, so najbrž enaki kot tisti, ki so jih doživeli beli zatiralci, ki so v imenu križa prinesli kugo, gripo in pravo revščino na otok. Uspelo jim je pokristjaniti le tretjino ljudi, ki tako večinoma še vedno verjamejo v prvotne sile, ki vrtijo ta ubogi planet. Od sanjskih, neskončno dolgih plaž nas je Air Madagaskar, ki sicer še nima dovoljenja za pristanek v Evropi, popeljal na vzhodno stran, kjer je podnebje pravo nasprotje zahodnega: mokro, mnogo bolj sveže, večinoma oblačno in spodbuja k rasti deževni gost, ki gosti več kot tisoč različnih rastlinskih vrst, ki zaradi nenavadnega izoliranega poteka evolucije na delu zemlje, ki se je že pred 160 M let odcepil od matere Afrike, rastejo večinomo le tu. Tudi živali je doletela podobna razvojna osama in bilo je kot na drugem planetu, ko smo se sprehajali skozi gosto poraščen pragozd in si s klobukov otirali mreže velikanskih pajkov. Kriki lemurjev, ki naj bi bili predniki primatov, so odmevali skozi krošnje nekaj sto let starih dreves in palm, prišli so blizu, čisto blizu, kot bi hoteli reči naj nas končno sreča pamet, tudi kosmata žlahta in ima svoj dom, pustimo jim ga, vsaj še malo, vsaj do naslednjega trka velikega meteorja, ki bo ponovno zresetiral tok evolucije in morda bo potem najvišja vrsta nekoliko drugače pazila na svoj edini dom. Od daleč , s terase hotela, kjer pivo stane toliko, kot povprečna mesečna plača umazanega in trenutno s kugo ogroženega domačina, zgleda glavno mesto pisano, sončno, nepozabno, obdano z riževimi polji in okrašeno z modrimi akacijami, ki so tu podobne velikim evropskim hrastom. Sprehodil sem se po ulicah spodnejga mesta in po odročnih vaseh polovično pismene države in ne morem se izogniti posredni in tihi odgovornosti, ki bi jo morali čutiti prav vsi, ki iz mehkih naslonjačev ob programih Angleških in Ameriških “poljudno znanstvenih” kanalov, opazujemo svet, ki mu poiskušamo pomagati in ga razvijati z smetmi našega razvoja, ki so le nastlale prvobiten svet. Redki misijonarji, le za boljši občutek Vatikana in nekoliko bolj čisto vest velikega križa, poiskušajo nahraniti manjši delež ljudi in jim postreči s stranskimi produkti pogoltne farmcije. Modre uniforme sicer vedno nasmejanih malagaški otrok, potomcev koloniziranih prijaznih staršev, pa žal spominjajo na modra oblačila njihovih prednikov sužnjev, ki so prepotihoma rožljali z verigami evropskih gospodarjev.





  • Stran 1 od 9
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • (število prispevkov: 45)