Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.





Vsi prispevki Tomaža Rotarja




Do takrat nisem vedel da Oktoberfesta ne praznujejo samo v Nemčiji. Windhoek, glavno mesto, še do nedavnega nemške kolonije Namibije, prav tako gosti ta pivski festival. Dnevni let iz Frankfurta v kolonialno prestolnico naredi državo za Evropejce relativno lahko dostopno, vsekakor pa ne Evropsko varno. Diamanti so tisti, ki bogataše stare čipkaste dame Evrope, še vedno vabijo v tretjo deželo. Menda ležijo kar na peščenih plažah, zato so obale na Jugu dežele popolnoma zaprte obiskovalcem. Demokracija je nekaj kar pač taka dežela ne bo nikoli okusila. Govorance o svobodni ljudeh in umiku kolonialistov, prekinitvi Aparheida itd. se tukaj posušijo in izginejo v toplem vetru, ki prinaša vonj Atlantika preko Namiba, najstarejše puščave na svetu. Nepozabni let z lahkim letalom preko puščave do obale okostnjakov, kjer vroči pesek poljublja mrzli ocean, je doživetje, ki ga nihče, ki se že potrudi tako daleč od doma, ne bi smel zamuditi. V slabih treh tednih smo po popolnoma praznih makadmih uspeli prekrmariti dobrih 2000 km, ki so nas popeljali mimo najstarejših slikarij na svetu, revščine, ki si jo tu pri nas težko zamislimo, tjulenjev, ki se hranijo v bogatih mrzlih morjih, nasedlih ladij, ki so se izgubile v zahrbtnih meglah obale okostnjakov in nevarnih mest, kjer je torbice bolje nositi kar pod obleko.





Malo s tesnobo in strahom smo se odpravili v nemirno Jordanijo, obkroženo z deželami, stalno v vojni, že nekje od Kristusa in Mohameda dalje, čeprav vsi z isto filozofijo, pa vendar zaradi preroka ali dveh vedno v spopadu. Sosednji Sinaj s Sv. Katarino opazarja, da smo nekoč vsi verjeli v eno. Goreči grm in tistih deset zapovedi, ki jih je dobil Mohamed na dveh kamnith ploščah, prav tam, v tisti cerkvici na suhi, vroči, goli in od boga pozabljeni gori so danes očitno le še atrakcija za turiste, ki hodijo z gore opazovat sončni vzhod, ne daleč stran pa se Jeruzalem trese pod bobnimi napadi Palestincev, čemur so priča sosedje Muslimani. Le kaj si misli stari Mohamed, ki je prav vsem naročil kako živeti. Kakor koli že, letalo se je vročemu področju izognilo daleč naokoli in se glavnemu Amannu približalo z juga (Egipta) in ,bog ne daj ,ne čez ubogo severno Sirijo, ki je ravno takrat nabavila patriote. Jordanija je po čudežu nekoliko izuzeta iz stoletnega spora, tako da nas je želja videti Petro, starodavno in dolgo izgubljeno mesto, le premagala in smo se odpravili. Nubijci (ljudje, ki klešejo kamen), ljudstvo, ki ga najbrž ni več, so na stari trgovski poti iz daljnega vzhoda v Egipt in naprej, postavili mesto v živi skali. Imeli so napreden vodovod, zakladnice, krasne hiše, ki jih je kasneje uničil hud potres, in sistem trgovanja, ki bi se lahko meri z današnjim. V mesto se je dalo priti le po eni poti, skozi fascinantno sotesko, kjer je bil posnet Zadnji križarski pohod Indiane Jonesa, imeli so ločena področja za kamele, trgovce, lastnike, bogataše, odpadke, hrano…Na stavbah je še danes moč opaziti sledove krščanstva, islama, egipčanske kulture in rimskega vpliva, skratka vseh, ki so tukaj plačevali različne davke in pristojbine, torej denar in ne filozofija,  je sveta vladar. Skrajšano WTC v antični obliki, ki pa očitno, bolje kljubuje zobu časa kot tisti v NY. Indiana je prav tu našel sveti gral, ki ga vsi, v tem talilnem loncu ideologij in filozofij, nemirnem bližnjem vzhodu, tako mrzlično iščejo. Mi smo našli spoznanje, da bo mrtvo morje kmalu suho, kakor tudi vse čaše osvajalcev in voditeljev, ki si na plečih enake filozofije, kujejo zaslužke in izkoriščajo uboga ljudstva, ki žal živijo na polnem sodu črnega zlata.





Majhna dežela, ki nudi nevsakdanja doživetja. Živi vulkani in severni sij jemljejo sapo še tako zahtevnemu popotniku. Zaradi živahnega vremenskega dogajanja je priporočljiv najem avtomobila, s katerim se je mogoče relativno hitro pomikati po otoku in slediti vremenskim oknom, ki sredi zimskih noči ponudijo veličastne predstave zelenkaste svetlobe. Aktivnost Aurore Borealis je mogoče spremljati na spletnih straneh astronomskih društev kar nam lov na eno izmed naravnih čudes precej olajša. Za svetlobna doživetja so tako primerni meseci od novembra do marca, ki pa so hkrati žal tudi vremensko najmanj primerni meseci za obisk otoka. Uspelo nam je posneti tudi največji izbruh vulkana Barabunge po letu 1900. Pristop je mogoč samo z lahkim letalo ali helikopterjem, za kar je potreben kar zajeten kupček denarja, vendar je vredno in nepozabno. Na primeren vremenski trenutek za let nad živo, 2000 m visoko goro, smo čakali kar nekaj dni, vmes pa smo si krajšali čas z ogledom veličastni slapov, gezirjev in skromnih, vendar dragih gostilen, ki znajo postreči s hrano, ki bi jo težko dobili kjerkoli drugje. Govedino lahko zamenjate s kitovim mesom, s ponosom pa postrežejo domača piva in ledeniško vodo, ki je menda najboljša na svetu. Nacionalni ponos domačinov presega vsa pričakovanja turista in vsaj delček bi si ga lahko prisvojili.





Afrika ne izpusti brez trajnih spominov, prvo potovanje se shrani, globoko in kliče nazaj. Tako smo se tudi mi odpravili ponovno, čakat veliko selitev gnujev in zeber, na mejo med Kenijo in Tanzanijo, kjer milijon in pol kopiterjev prečka reko Maro, v želji za boljšimi pašniki na severu. Obdobje migracije in obdobje gostije za ogromne krokodile, veliko ravnotežje, veselo in tragično hkrati, od davnine in do danes, dogodek, ki ga s ponosom lahko spremlaj vsak. Prizori pokola, ko najšibkejši pristanejo na meniju pradavnih plazilcev, ne pustijo gledalcev brezbrižnih. Televizijske oddaje so eno, realnost v tridesetih metrih pa povsem nekaj drugega. Zvoki panike, čofotanja, oblaki prahu v vročem vetru, nevarni mrčes, plazilci pod nogami, razgreta pločevina trencev…Vsako popoldne smo se odpravili na obrežje reke v upanju da se velika skupina odloči tvegati življenja in popustiti neustavljivi želji prečkati reko, popustiti nagonu, ki je shranjeno v genih od praveka, ko so v sosednji Tanzaniji še bruhali vulkani. Asanta sane, kot pravijo Masai za tako doživetje, ko s svojimi plesi slavijo življenje in si mislijo Habuna makaka ali izkoristi dan, prav vsak, ki se zažne z vonjem po sveži divji travi savane in konča z zahodi za osamelimi kruhovci in iztegnjenimi vratovi žiraf. To je naš Safari ali po naše potovanje skozi življenje, pravijo domačini, ki sicer z veseljem sprejmejo bogate turiste, vendar pa vejo, da velikega neusmiljenega cikla življenja in smrti , v deželi, ki ne odpušča, kamor sodijo tudi sami, nihče še dolgo ne bo spremenil.




Zobozdravstvo krize ne občuti (strokovni članek)

Na portalu Planet Siol so danes zapisali, da je po podatkih poslovnega portala bizi.si 25 največjih podjetij, ki se ukvarjajo z zobozdravstveno dejavnostjo, lani ustvarilo okoli 14 milijonov prihodkov.


Zobozdravstvo je eno izmed najdonosnejših dejavnosti v medicini pri nas. Lani je 25 najbolj dobičkonosnih zasebnikov ustvarilo za okoli 14 milijonov evrov prihodkov. Po podatkih poslovnega portala bizi.si se lanski prihodki 25 največjih podjetij v zobozdravstveni dejavnosti v primerjavi z letom 2012 niso bistveno spremenili, skupno pa so ustvarili za skoraj dva milijona evrov dobička.

Z 12 zaposlenimi do 700 tisočakov dobička


Prva tri podjetja po prometu (Babit, Implantološki center in Zobozdravnik) so zabeležila več kot tri milijone evrov prometa in ustvarila za nekaj manj kot 700 tisoč evrov dobička. Skupno so omenjeni trije zasebniki v povprečju lani zaposlovali le 12 ljudi.


Število zobozdravnikov se vsako leto povečuje


Lani je bilo ustanovljenih 56 ponudnikov zobozdravstvenih in drugih dentalnih storitev, letos do zdaj 31, od tega največ (15) v Ljubljani, štiri v Podravski regiji, po tri pa v Savinjski in na Goriškem, medtem ko je po drugih regijah vrata odprla ena oziroma dve novi ordinaciji. Število zasebnikov, ki so se letos odločili za zobozdravstveno dejavnost, je glede na lanske številke za 20 odstotkov višje.

Pred letom 2000 je bilo pri nas ustanovljenih 352 zobozdravstvenih in dentalnih ordinacij, kar pomeni več kot tretjino trenutno aktivnih zobozdravstvenih ponudnikov.


Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides, o zobozdravnikih:

Kako si lahko razlagamo to, da je vsako leto več zobozdravnikov?
"To kaže, da se zobozdravniki v javnem sektorju ne počutijo dobro. To so sicer tudi težnje mnogo drugih profilov, na primer družinskih zdravnikov. Razlog za zasebništvo je, da na ta način lažje razpolagajo s svojim delovnim časom. Moti jih tudi, da je po zdravstvenih domovih veliko administracije, čutijo, da to zajeda zdravstveni denar in s tem njihov zaslužek. Zato se jim zdi bolj gospodarno, da rezultate svojega dela žanjejo sami. To je edina logična razlaga."

Ali torej država slabo skrbi za segment zobozdravstva?
"Zobozdravnikov je v primerjavi s povprečjem EU pri nas dovolj. Čeprav danes diplomira veliko mladih zobozdravnikov, se mnogi ne želijo zaposliti na primarni ravni, saj čutijo, da je to zahteven poklic. Mlade skrbi, da bi imeli preveč pacientov in jih ne bi mogli natančno pregledati ter da bi zato naredili napako, zaradi katere bi bil pacient lahko oškodovan.

Zato bo te stvari nujno treba urediti. Treba bo sprejeti standarde za delo zdravnikov, da se bo vedelo, kaj mora zobozdravnik na primarni, sekundarni in terciarni ravni narediti za to, da prejme plačo, v kaj pa ga delodajalec ne more prisiliti. Preveč dela v medicini ni varno. Financiranje pa je druga zgodba, ampak to spada pod skrb države."

Kaj pričakujete v prihodnje, bo šel trend novih zobozdravnikov še naprej navzgor?
"Mislim, da se bo trend umiril, saj je zobozdravnikov ta trenutek dovolj. Dosegamo povprečje EU, razen če bodo tisti, ki so zdaj zaposleni v javnem zdravstvu, stopali na pot čistega zasebništva ali koncesionarstva."


Ob osamosvojitvi le devet zasebnikov


Odstotkovno smo visok porast ponudnikov zobozdravstvenih storitev v Sloveniji, razumljivo, beležili v letih po osamosvojitvi, ko je država izvedla prehod v tržno gospodarstvo. Tako je imel leta 1989 zobozdravstveno dejavnost registrirano en zobozdravnik oziroma dentist, leta 1990 jih je bilo pet, v letu osamosvojitve pa devet.

Največ novih ponudnikov storitev ustne medicine je na trg vstopilo v letih 1995 (60) in 2008 (69).


Največ zobozdravnikov je v osrednjeslovenski regiji


Po pričakovanjih ima največ, 326, zobozdravnikov največja, to je osrednjeslovenska regija, 138 jih deluje na Podravskem, sledi Savinjska. Najmanj zobozdravnikov deluje v Spodnjeposavski in Zasavski regiji, v prvi jih je 21, v drugi 11.

Med zobozdravniki in delavci dentalne medicine je najbolj priljubljena organizacijska oblika registrirani zdravstveni delavec, zanjo se je odločila več kot polovica subjektov (495), sledijo družbe z omejeno odgovornostjo (326), samostojni podjetniki (101) in zavodi (43). Po en zobozdravnik oziroma delavec v dentalni medicini se je odločil za organizacijsko obliko družbe z neomejeno odgovornostjo, javnega zavoda, komanditne družbe in zadruge.

Prisilne poravnave in stečaji so pri zobozdravnikih redki. V zadnjih treh letih, vključno z letošnjim letom, ni bilo pri registriranih zobozdravnikih nobenega tovrstnega postopka. So bile pa zato v tem obdobju tri likvidacije.


Avtor: Uroš Kokošar
Vir: Siol