Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.
Vsi prispevki Tomaža Rotarja
V daljno Indijo smo se odpravili prvič, z namenom, da v naravnem okolju vidimo še zadnjega od velikih sesalcev na družinskem spisku, ki jim, tako kot nekaterim drugim, grozi izumrtje. Le še tri tisoč jih živi v tej ogromni državi, ki na žalost gosti večino teh velikih čudovitih mačk. Svoboda jim je omejena na nacionalne parke, kjer naj bi bile sicer relativno varne. Izven njih je preživetje privilegij, kar je pri dobri milijardi ljudi, s katerimi si delijo življenski prostor, skoraj razumljivo. Ljudem, ki še za lastno preživetje nimajo osnovnih dobrin, je najbrž relativno težko dopovedati, da je preživetje tigrov pomembna naloga, ki naj bi jo, zaradi velikega pomanjkanja, postavili skoraj pred lastno borbo za obstanek.
Kulturni šok, povezan z nepopisno revščino, popotnika udari že ob prvem kontaktu z deželo. Ulice polne sirot, umazanija, potepuški psi, gneča na cestah, prometni zamaški neevropskih dimenzij, promet brez pravil, zamude…Pa kljub vsemu, ljudje se smehljajo, kruto realnost jemljejo za dejstvo, ki se mu nima smisla upirati.
Cena safarijev v Nacianalnem parku Bandavgarh je podobna tisitim v Keniji in Južni Afriki, čeprav je verjetnost videti “velikega” mnogo manjša od tiste v Afriki, kjer je vsaj leva mogoče videti skoraj zagotovo. Kljub opozorilom vodje agencije, ki nam je pripravila potovanje, da na Tigra skoraj ni računati, smo očitno, vsaj kar se tega tiče, imeli veliko srečo, saj nas je privilegij doletel že na prvem safariju. Velika mačka je v popoldanskem soncu pred kuliso bambusa in okolišnjih hribov pozirala nestrpnežem v terencu, naklonila nekaj pogledov in se neslišno pogreznila v nepregledno zavetje gostega pragozda. Trenutki zaradi katerih smo preleteli desettisoč milj in odšteli skoraj enako vsoto evrov (za vso družino) bodo najbrž vedno ostali v spominu, upam da tudi otrokom, saj jih le ti, pri naši starosti, gotovo ne bodo več imeli možnosti ponovno doživeti.
Indija ni za vsakega popotnika. Presenečenj, tako pozitivnih in negativnih, je v talilnem loncu kultur, verstev, narodov, jezikov preveč za ljudi, ki se premočnemu toku popotniške usode ne bi mogli enostavno prepustiti.
Nekje na pol poti med Islandijo in Kanado je največji otok na svetu, ki ga skoraj v celoti pokriva tri kilometre debela ledena skorja. Če bi se ves led stopil, bi se gladina svetovnih morij dvignila za sedem metrov. Obiskali smo skrajni jugozahodni del, ki je začetku julija cvetel v pomladnih barvah, Med eskime se je pomešalo nekaj Dancev, ki v kratkih dveh poletnih mesecih skrbijo za logistiko nekaj sto turistov, potem pa svet ponovno zaspi, vkleščen v led in temo in nikakor si ne predstavljam tu preživeti zime. Grenlandija je samostojna država s 50000 prebivalci, ki imajo višji BDP kot Švicarji, vendar je kljub temu, vsaj za naše pojme, kvaliteta življenja skoraj na dnu. Prijetnih dvajset stopinj in triindvajset ur dnevne svetlobe omogoča turistu ene najlepših trekingov na svetu. Povsod je polno najčistejše vode, vidljivost pa je zaradi suhega zraka nadpovprečna. Grenlandijo zato obiskujejo ljubitelji narave in fotografije. Cene so nenormalno zasoljene, še večji problem pa je seveda dostopnost do dobrin, popolnoma osnovnih, ki jih je moč dobiti samo v mestecih, pa še to ne povsod. Popotniku tako svetujem , da se odpravi na pot popolnoma samozadosten in z mnogo dobre volje, ki bo počasi kopnela ob ceni piva, ki znaša približno dvanajst Eur za tri decilitre. Samota tu dobi nove razsežnosti, prav tako pa pojmi o vaseh in mestecih, ki tu spominjajo na pozabljene zaselke z nekaj počitniškimi hišicami.
Skandinavske dežele sem prvič obiskal že v študentskih letih z namenom izmenjave in študijske prakse. Takrat sem se mudil v Umea, daleč na severnem Švedskem. Skrivnostnost, nenavadno nihanje svetlobnega letnega ritma in pijančevanje do onemoglosti so mi ostali v sladko grenkem spominu. Kljub vsemu so mi dežele na severu vedno dajale občutek, kat da sem tam nekoč že bil, če ne sam, pa moji predniki. Čeprav s težavo sem tja gor spravil tudi družino, ni jim bilo žal, ko smo v Andenesu na severnih Lofotih, opazovali kite glavače, spali v ličnih predelanih ribiških hišicah na zahodni norveški obali, ukušali nesramno drago ribjo hrano in pili še bolj nesramno drago pijačo. Novoletna Kiruna, mestece, ki leži na najbogatejših nahajališčih železove rude na svetu in jo ravnokar selijo na drugo področje, je za naše novoletno razgrajaške pojme zares mrtvo mestece. Na zemljevid jo je postavil dvajset kilometrov oddaljeni Ledeni hotel, ki je kot prvi na svetu privabljal goste z vsega sveta. Temno zimsko potovanje smo si popestrili z jelenjo vprego, spanje v laponskih šotorih, na živalskih kožah, pri minus dvajsetih stopinjah, pa je prav tako nepozabno kot ribarjenje skozi luknje v ledu.
Do takrat nisem vedel da Oktoberfesta ne praznujejo samo v Nemčiji. Windhoek, glavno mesto, še do nedavnega nemške kolonije Namibije, prav tako gosti ta pivski festival. Dnevni let iz Frankfurta v kolonialno prestolnico naredi državo za Evropejce relativno lahko dostopno, vsekakor pa ne Evropsko varno. Diamanti so tisti, ki bogataše stare čipkaste dame Evrope, še vedno vabijo v tretjo deželo. Menda ležijo kar na peščenih plažah, zato so obale na Jugu dežele popolnoma zaprte obiskovalcem. Demokracija je nekaj kar pač taka dežela ne bo nikoli okusila. Govorance o svobodni ljudeh in umiku kolonialistov, prekinitvi Aparheida itd. se tukaj posušijo in izginejo v toplem vetru, ki prinaša vonj Atlantika preko Namiba, najstarejše puščave na svetu. Nepozabni let z lahkim letalom preko puščave do obale okostnjakov, kjer vroči pesek poljublja mrzli ocean, je doživetje, ki ga nihče, ki se že potrudi tako daleč od doma, ne bi smel zamuditi. V slabih treh tednih smo po popolnoma praznih makadmih uspeli prekrmariti dobrih 2000 km, ki so nas popeljali mimo najstarejših slikarij na svetu, revščine, ki si jo tu pri nas težko zamislimo, tjulenjev, ki se hranijo v bogatih mrzlih morjih, nasedlih ladij, ki so se izgubile v zahrbtnih meglah obale okostnjakov in nevarnih mest, kjer je torbice bolje nositi kar pod obleko.
Malo s tesnobo in strahom smo se odpravili v nemirno Jordanijo, obkroženo z deželami, stalno v vojni, že nekje od Kristusa in Mohameda dalje, čeprav vsi z isto filozofijo, pa vendar zaradi preroka ali dveh vedno v spopadu. Sosednji Sinaj s Sv. Katarino opazarja, da smo nekoč vsi verjeli v eno. Goreči grm in tistih deset zapovedi, ki jih je dobil Mohamed na dveh kamnith ploščah, prav tam, v tisti cerkvici na suhi, vroči, goli in od boga pozabljeni gori so danes očitno le še atrakcija za turiste, ki hodijo z gore opazovat sončni vzhod, ne daleč stran pa se Jeruzalem trese pod bobnimi napadi Palestincev, čemur so priča sosedje Muslimani. Le kaj si misli stari Mohamed, ki je prav vsem naročil kako živeti. Kakor koli že, letalo se je vročemu področju izognilo daleč naokoli in se glavnemu Amannu približalo z juga (Egipta) in ,bog ne daj ,ne čez ubogo severno Sirijo, ki je ravno takrat nabavila patriote. Jordanija je po čudežu nekoliko izuzeta iz stoletnega spora, tako da nas je želja videti Petro, starodavno in dolgo izgubljeno mesto, le premagala in smo se odpravili. Nubijci (ljudje, ki klešejo kamen), ljudstvo, ki ga najbrž ni več, so na stari trgovski poti iz daljnega vzhoda v Egipt in naprej, postavili mesto v živi skali. Imeli so napreden vodovod, zakladnice, krasne hiše, ki jih je kasneje uničil hud potres, in sistem trgovanja, ki bi se lahko meri z današnjim. V mesto se je dalo priti le po eni poti, skozi fascinantno sotesko, kjer je bil posnet Zadnji križarski pohod Indiane Jonesa, imeli so ločena področja za kamele, trgovce, lastnike, bogataše, odpadke, hrano…Na stavbah je še danes moč opaziti sledove krščanstva, islama, egipčanske kulture in rimskega vpliva, skratka vseh, ki so tukaj plačevali različne davke in pristojbine, torej denar in ne filozofija, je sveta vladar. Skrajšano WTC v antični obliki, ki pa očitno, bolje kljubuje zobu časa kot tisti v NY. Indiana je prav tu našel sveti gral, ki ga vsi, v tem talilnem loncu ideologij in filozofij, nemirnem bližnjem vzhodu, tako mrzlično iščejo. Mi smo našli spoznanje, da bo mrtvo morje kmalu suho, kakor tudi vse čaše osvajalcev in voditeljev, ki si na plečih enake filozofije, kujejo zaslužke in izkoriščajo uboga ljudstva, ki žal živijo na polnem sodu črnega zlata.
