Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.
Vsi prispevki Tomaža Rotarja
Nekje na pol poti med Islandijo in Kanado je največji otok na svetu, ki ga skoraj v celoti pokriva tri kilometre debela ledena skorja. Če bi se ves led stopil, bi se gladina svetovnih morij dvignila za sedem metrov. Obiskali smo skrajni jugozahodni del, ki je začetku julija cvetel v pomladnih barvah, Med eskime se je pomešalo nekaj Dancev, ki v kratkih dveh poletnih mesecih skrbijo za logistiko nekaj sto turistov, potem pa svet ponovno zaspi, vkleščen v led in temo in nikakor si ne predstavljam tu preživeti zime. Grenlandija je samostojna država s 50000 prebivalci, ki imajo višji BDP kot Švicarji, vendar je kljub temu, vsaj za naše pojme, kvaliteta življenja skoraj na dnu. Prijetnih dvajset stopinj in triindvajset ur dnevne svetlobe omogoča turistu ene najlepših trekingov na svetu. Povsod je polno najčistejše vode, vidljivost pa je zaradi suhega zraka nadpovprečna. Grenlandijo zato obiskujejo ljubitelji narave in fotografije. Cene so nenormalno zasoljene, še večji problem pa je seveda dostopnost do dobrin, popolnoma osnovnih, ki jih je moč dobiti samo v mestecih, pa še to ne povsod. Popotniku tako svetujem , da se odpravi na pot popolnoma samozadosten in z mnogo dobre volje, ki bo počasi kopnela ob ceni piva, ki znaša približno dvanajst Eur za tri decilitre. Samota tu dobi nove razsežnosti, prav tako pa pojmi o vaseh in mestecih, ki tu spominjajo na pozabljene zaselke z nekaj počitniškimi hišicami.
Skandinavske dežele sem prvič obiskal že v študentskih letih z namenom izmenjave in študijske prakse. Takrat sem se mudil v Umea, daleč na severnem Švedskem. Skrivnostnost, nenavadno nihanje svetlobnega letnega ritma in pijančevanje do onemoglosti so mi ostali v sladko grenkem spominu. Kljub vsemu so mi dežele na severu vedno dajale občutek, kat da sem tam nekoč že bil, če ne sam, pa moji predniki. Čeprav s težavo sem tja gor spravil tudi družino, ni jim bilo žal, ko smo v Andenesu na severnih Lofotih, opazovali kite glavače, spali v ličnih predelanih ribiških hišicah na zahodni norveški obali, ukušali nesramno drago ribjo hrano in pili še bolj nesramno drago pijačo. Novoletna Kiruna, mestece, ki leži na najbogatejših nahajališčih železove rude na svetu in jo ravnokar selijo na drugo področje, je za naše novoletno razgrajaške pojme zares mrtvo mestece. Na zemljevid jo je postavil dvajset kilometrov oddaljeni Ledeni hotel, ki je kot prvi na svetu privabljal goste z vsega sveta. Temno zimsko potovanje smo si popestrili z jelenjo vprego, spanje v laponskih šotorih, na živalskih kožah, pri minus dvajsetih stopinjah, pa je prav tako nepozabno kot ribarjenje skozi luknje v ledu.
Do takrat nisem vedel da Oktoberfesta ne praznujejo samo v Nemčiji. Windhoek, glavno mesto, še do nedavnega nemške kolonije Namibije, prav tako gosti ta pivski festival. Dnevni let iz Frankfurta v kolonialno prestolnico naredi državo za Evropejce relativno lahko dostopno, vsekakor pa ne Evropsko varno. Diamanti so tisti, ki bogataše stare čipkaste dame Evrope, še vedno vabijo v tretjo deželo. Menda ležijo kar na peščenih plažah, zato so obale na Jugu dežele popolnoma zaprte obiskovalcem. Demokracija je nekaj kar pač taka dežela ne bo nikoli okusila. Govorance o svobodni ljudeh in umiku kolonialistov, prekinitvi Aparheida itd. se tukaj posušijo in izginejo v toplem vetru, ki prinaša vonj Atlantika preko Namiba, najstarejše puščave na svetu. Nepozabni let z lahkim letalom preko puščave do obale okostnjakov, kjer vroči pesek poljublja mrzli ocean, je doživetje, ki ga nihče, ki se že potrudi tako daleč od doma, ne bi smel zamuditi. V slabih treh tednih smo po popolnoma praznih makadmih uspeli prekrmariti dobrih 2000 km, ki so nas popeljali mimo najstarejših slikarij na svetu, revščine, ki si jo tu pri nas težko zamislimo, tjulenjev, ki se hranijo v bogatih mrzlih morjih, nasedlih ladij, ki so se izgubile v zahrbtnih meglah obale okostnjakov in nevarnih mest, kjer je torbice bolje nositi kar pod obleko.
Malo s tesnobo in strahom smo se odpravili v nemirno Jordanijo, obkroženo z deželami, stalno v vojni, že nekje od Kristusa in Mohameda dalje, čeprav vsi z isto filozofijo, pa vendar zaradi preroka ali dveh vedno v spopadu. Sosednji Sinaj s Sv. Katarino opazarja, da smo nekoč vsi verjeli v eno. Goreči grm in tistih deset zapovedi, ki jih je dobil Mohamed na dveh kamnith ploščah, prav tam, v tisti cerkvici na suhi, vroči, goli in od boga pozabljeni gori so danes očitno le še atrakcija za turiste, ki hodijo z gore opazovat sončni vzhod, ne daleč stran pa se Jeruzalem trese pod bobnimi napadi Palestincev, čemur so priča sosedje Muslimani. Le kaj si misli stari Mohamed, ki je prav vsem naročil kako živeti. Kakor koli že, letalo se je vročemu področju izognilo daleč naokoli in se glavnemu Amannu približalo z juga (Egipta) in ,bog ne daj ,ne čez ubogo severno Sirijo, ki je ravno takrat nabavila patriote. Jordanija je po čudežu nekoliko izuzeta iz stoletnega spora, tako da nas je želja videti Petro, starodavno in dolgo izgubljeno mesto, le premagala in smo se odpravili. Nubijci (ljudje, ki klešejo kamen), ljudstvo, ki ga najbrž ni več, so na stari trgovski poti iz daljnega vzhoda v Egipt in naprej, postavili mesto v živi skali. Imeli so napreden vodovod, zakladnice, krasne hiše, ki jih je kasneje uničil hud potres, in sistem trgovanja, ki bi se lahko meri z današnjim. V mesto se je dalo priti le po eni poti, skozi fascinantno sotesko, kjer je bil posnet Zadnji križarski pohod Indiane Jonesa, imeli so ločena področja za kamele, trgovce, lastnike, bogataše, odpadke, hrano…Na stavbah je še danes moč opaziti sledove krščanstva, islama, egipčanske kulture in rimskega vpliva, skratka vseh, ki so tukaj plačevali različne davke in pristojbine, torej denar in ne filozofija, je sveta vladar. Skrajšano WTC v antični obliki, ki pa očitno, bolje kljubuje zobu časa kot tisti v NY. Indiana je prav tu našel sveti gral, ki ga vsi, v tem talilnem loncu ideologij in filozofij, nemirnem bližnjem vzhodu, tako mrzlično iščejo. Mi smo našli spoznanje, da bo mrtvo morje kmalu suho, kakor tudi vse čaše osvajalcev in voditeljev, ki si na plečih enake filozofije, kujejo zaslužke in izkoriščajo uboga ljudstva, ki žal živijo na polnem sodu črnega zlata.
Majhna dežela, ki nudi nevsakdanja doživetja. Živi vulkani in severni sij jemljejo sapo še tako zahtevnemu popotniku. Zaradi živahnega vremenskega dogajanja je priporočljiv najem avtomobila, s katerim se je mogoče relativno hitro pomikati po otoku in slediti vremenskim oknom, ki sredi zimskih noči ponudijo veličastne predstave zelenkaste svetlobe. Aktivnost Aurore Borealis je mogoče spremljati na spletnih straneh astronomskih društev kar nam lov na eno izmed naravnih čudes precej olajša. Za svetlobna doživetja so tako primerni meseci od novembra do marca, ki pa so hkrati žal tudi vremensko najmanj primerni meseci za obisk otoka. Uspelo nam je posneti tudi največji izbruh vulkana Barabunge po letu 1900. Pristop je mogoč samo z lahkim letalo ali helikopterjem, za kar je potreben kar zajeten kupček denarja, vendar je vredno in nepozabno. Na primeren vremenski trenutek za let nad živo, 2000 m visoko goro, smo čakali kar nekaj dni, vmes pa smo si krajšali čas z ogledom veličastni slapov, gezirjev in skromnih, vendar dragih gostilen, ki znajo postreči s hrano, ki bi jo težko dobili kjerkoli drugje. Govedino lahko zamenjate s kitovim mesom, s ponosom pa postrežejo domača piva in ledeniško vodo, ki je menda najboljša na svetu. Nacionalni ponos domačinov presega vsa pričakovanja turista in vsaj delček bi si ga lahko prisvojili.
