V daljno Indijo smo se odpravili prvič, z namenom, da v naravnem okolju vidimo še zadnjega od velikih sesalcev na družinskem spisku, ki jim, tako kot nekaterim drugim, grozi izumrtje. Le še tri tisoč jih živi v tej ogromni državi, ki na žalost gosti večino teh velikih čudovitih mačk. Svoboda jim je omejena na nacionalne parke, kjer naj bi bile sicer relativno varne. Izven njih je preživetje privilegij, kar je pri dobri milijardi ljudi, s katerimi si delijo življenski prostor, skoraj razumljivo. Ljudem, ki še za lastno preživetje nimajo osnovnih dobrin, je najbrž relativno težko dopovedati, da je preživetje tigrov pomembna naloga, ki naj bi jo, zaradi velikega pomanjkanja, postavili skoraj pred lastno borbo za obstanek.

Kulturni šok, povezan z nepopisno revščino, popotnika udari že ob prvem kontaktu z deželo. Ulice polne sirot, umazanija, potepuški psi, gneča na cestah, prometni zamaški neevropskih dimenzij, promet brez pravil, zamude…Pa kljub vsemu, ljudje se smehljajo, kruto realnost jemljejo za dejstvo, ki se mu nima smisla upirati.

Cena safarijev v Nacianalnem parku Bandavgarh je podobna tisitim v Keniji in Južni Afriki, čeprav je verjetnost videti “velikega” mnogo manjša od tiste v Afriki, kjer je vsaj leva mogoče videti skoraj zagotovo. Kljub opozorilom vodje agencije, ki nam je pripravila potovanje, da na Tigra skoraj ni računati, smo očitno, vsaj kar se tega tiče, imeli veliko srečo, saj nas je privilegij doletel že na prvem safariju. Velika mačka je v popoldanskem soncu pred kuliso bambusa in okolišnjih hribov pozirala nestrpnežem v terencu, naklonila nekaj pogledov in se neslišno pogreznila v nepregledno zavetje gostega pragozda. Trenutki zaradi katerih smo preleteli desettisoč milj in odšteli skoraj enako vsoto evrov (za vso družino) bodo najbrž vedno ostali v spominu, upam da tudi otrokom, saj jih le ti, pri naši starosti, gotovo ne bodo več imeli možnosti ponovno doživeti.

Indija ni za vsakega popotnika. Presenečenj, tako pozitivnih in negativnih, je v talilnem loncu kultur, verstev, narodov, jezikov preveč za ljudi, ki se premočnemu toku popotniške usode ne bi mogli enostavno prepustiti.