Skandinavske dežele sem prvič obiskal že v študentskih letih z namenom izmenjave in študijske prakse. Takrat sem se mudil v Umea, daleč na severnem Švedskem. Skrivnostnost, nenavadno nihanje svetlobnega letnega ritma in pijančevanje do onemoglosti so mi ostali v sladko grenkem spominu. Kljub vsemu so mi dežele na severu vedno dajale občutek, kat da sem tam nekoč že bil, če ne sam, pa moji predniki. Čeprav s težavo sem tja gor spravil tudi družino, ni jim bilo žal, ko smo v Andenesu na severnih Lofotih, opazovali kite glavače, spali v ličnih predelanih ribiških hišicah na zahodni norveški obali, ukušali nesramno drago ribjo hrano in pili še bolj nesramno drago pijačo. Novoletna Kiruna, mestece, ki leži na najbogatejših nahajališčih železove rude na svetu in jo ravnokar selijo na drugo področje, je za naše novoletno razgrajaške pojme zares mrtvo mestece. Na zemljevid jo je postavil dvajset kilometrov oddaljeni Ledeni hotel, ki je kot prvi na svetu privabljal goste z vsega sveta. Temno zimsko potovanje smo si popestrili z jelenjo vprego, spanje v laponskih šotorih, na živalskih kožah, pri minus dvajsetih stopinjah, pa je prav tako nepozabno kot ribarjenje skozi luknje v ledu.