Namibija

Do takrat nisem vedel da Oktoberfesta ne praznujejo samo v Nemčiji. Windhoek, glavno mesto, še do nedavnega nemške kolonije Namibije, prav tako gosti ta pivski festival. Dnevni let iz Frankfurta v kolonialno prestolnico naredi državo za Evropejce relativno lahko dostopno, vsekakor pa ne Evropsko varno. Diamanti so tisti, ki bogataše stare čipkaste dame Evrope, še vedno vabijo v tretjo deželo. Menda ležijo kar na peščenih plažah, zato so obale na Jugu dežele popolnoma zaprte obiskovalcem. Demokracija je nekaj kar pač taka dežela ne bo nikoli okusila. Govorance o svobodni ljudeh in umiku kolonialistov, prekinitvi Aparheida itd. se tukaj posušijo in izginejo v toplem vetru, ki prinaša vonj Atlantika preko Namiba, najstarejše puščave na svetu. Nepozabni let z lahkim letalom preko puščave do obale okostnjakov, kjer vroči pesek poljublja mrzli ocean, je doživetje, ki ga nihče, ki se že potrudi tako daleč od doma, ne bi smel zamuditi. V slabih treh tednih smo po popolnoma praznih makadmih uspeli prekrmariti dobrih 2000 km, ki so nas popeljali mimo najstarejših slikarij na svetu, revščine, ki si jo tu pri nas težko zamislimo, tjulenjev, ki se hranijo v bogatih mrzlih morjih, nasedlih ladij, ki so se izgubile v zahrbtnih meglah obale okostnjakov in nevarnih mest, kjer je torbice bolje nositi kar pod obleko.