Strokovni prispevki Tomaža Rotarja



Zobozdravstvo krize ne občuti (strokovni članek)

Na portalu Planet Siol so danes zapisali, da je po podatkih poslovnega portala bizi.si 25 največjih podjetij, ki se ukvarjajo z zobozdravstveno dejavnostjo, lani ustvarilo okoli 14 milijonov prihodkov.


Zobozdravstvo je eno izmed najdonosnejših dejavnosti v medicini pri nas. Lani je 25 najbolj dobičkonosnih zasebnikov ustvarilo za okoli 14 milijonov evrov prihodkov. Po podatkih poslovnega portala bizi.si se lanski prihodki 25 največjih podjetij v zobozdravstveni dejavnosti v primerjavi z letom 2012 niso bistveno spremenili, skupno pa so ustvarili za skoraj dva milijona evrov dobička.

Z 12 zaposlenimi do 700 tisočakov dobička


Prva tri podjetja po prometu (Babit, Implantološki center in Zobozdravnik) so zabeležila več kot tri milijone evrov prometa in ustvarila za nekaj manj kot 700 tisoč evrov dobička. Skupno so omenjeni trije zasebniki v povprečju lani zaposlovali le 12 ljudi.


Število zobozdravnikov se vsako leto povečuje


Lani je bilo ustanovljenih 56 ponudnikov zobozdravstvenih in drugih dentalnih storitev, letos do zdaj 31, od tega največ (15) v Ljubljani, štiri v Podravski regiji, po tri pa v Savinjski in na Goriškem, medtem ko je po drugih regijah vrata odprla ena oziroma dve novi ordinaciji. Število zasebnikov, ki so se letos odločili za zobozdravstveno dejavnost, je glede na lanske številke za 20 odstotkov višje.

Pred letom 2000 je bilo pri nas ustanovljenih 352 zobozdravstvenih in dentalnih ordinacij, kar pomeni več kot tretjino trenutno aktivnih zobozdravstvenih ponudnikov.


Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides, o zobozdravnikih:

Kako si lahko razlagamo to, da je vsako leto več zobozdravnikov?
"To kaže, da se zobozdravniki v javnem sektorju ne počutijo dobro. To so sicer tudi težnje mnogo drugih profilov, na primer družinskih zdravnikov. Razlog za zasebništvo je, da na ta način lažje razpolagajo s svojim delovnim časom. Moti jih tudi, da je po zdravstvenih domovih veliko administracije, čutijo, da to zajeda zdravstveni denar in s tem njihov zaslužek. Zato se jim zdi bolj gospodarno, da rezultate svojega dela žanjejo sami. To je edina logična razlaga."

Ali torej država slabo skrbi za segment zobozdravstva?
"Zobozdravnikov je v primerjavi s povprečjem EU pri nas dovolj. Čeprav danes diplomira veliko mladih zobozdravnikov, se mnogi ne želijo zaposliti na primarni ravni, saj čutijo, da je to zahteven poklic. Mlade skrbi, da bi imeli preveč pacientov in jih ne bi mogli natančno pregledati ter da bi zato naredili napako, zaradi katere bi bil pacient lahko oškodovan.

Zato bo te stvari nujno treba urediti. Treba bo sprejeti standarde za delo zdravnikov, da se bo vedelo, kaj mora zobozdravnik na primarni, sekundarni in terciarni ravni narediti za to, da prejme plačo, v kaj pa ga delodajalec ne more prisiliti. Preveč dela v medicini ni varno. Financiranje pa je druga zgodba, ampak to spada pod skrb države."

Kaj pričakujete v prihodnje, bo šel trend novih zobozdravnikov še naprej navzgor?
"Mislim, da se bo trend umiril, saj je zobozdravnikov ta trenutek dovolj. Dosegamo povprečje EU, razen če bodo tisti, ki so zdaj zaposleni v javnem zdravstvu, stopali na pot čistega zasebništva ali koncesionarstva."


Ob osamosvojitvi le devet zasebnikov


Odstotkovno smo visok porast ponudnikov zobozdravstvenih storitev v Sloveniji, razumljivo, beležili v letih po osamosvojitvi, ko je država izvedla prehod v tržno gospodarstvo. Tako je imel leta 1989 zobozdravstveno dejavnost registrirano en zobozdravnik oziroma dentist, leta 1990 jih je bilo pet, v letu osamosvojitve pa devet.

Največ novih ponudnikov storitev ustne medicine je na trg vstopilo v letih 1995 (60) in 2008 (69).


Največ zobozdravnikov je v osrednjeslovenski regiji


Po pričakovanjih ima največ, 326, zobozdravnikov največja, to je osrednjeslovenska regija, 138 jih deluje na Podravskem, sledi Savinjska. Najmanj zobozdravnikov deluje v Spodnjeposavski in Zasavski regiji, v prvi jih je 21, v drugi 11.

Med zobozdravniki in delavci dentalne medicine je najbolj priljubljena organizacijska oblika registrirani zdravstveni delavec, zanjo se je odločila več kot polovica subjektov (495), sledijo družbe z omejeno odgovornostjo (326), samostojni podjetniki (101) in zavodi (43). Po en zobozdravnik oziroma delavec v dentalni medicini se je odločil za organizacijsko obliko družbe z neomejeno odgovornostjo, javnega zavoda, komanditne družbe in zadruge.

Prisilne poravnave in stečaji so pri zobozdravnikih redki. V zadnjih treh letih, vključno z letošnjim letom, ni bilo pri registriranih zobozdravnikih nobenega tovrstnega postopka. So bile pa zato v tem obdobju tri likvidacije.


Avtor: Uroš Kokošar
Vir: Siol



Na portalu Planet Siol so pogledali podatke o tem, kako poslujejo zasebni in kako javni zdravstveni zavodi v Sloveniji.

V poročilu ministrstva za zdravje lahko o poslovanju javnih zdravstvenih zavodov preberemo: "Poslovni rezultati za leto 2012 se med zavodi se zelo razlikujejo, saj so bolnišnice izkazale pobotan negativni poslovni izid v višini 13,2 milijona evrov, zavodi za zdravstveno varstvo so poslovali pozitivno z izjemo Inštituta za varovanje zdravja, ZZV-ja Ljubljana in ZZV-ja Ravne. 42 zdravstvenih domov je izkazalo presežke v višini 4,3 milijona evrov, 15 ZD-jev pa izgubo v višini 1,3 milijona evrov. Vse javne lekarne so v letu 2012 poslovale pozitivno in izkazale 8,3 milijona evrov presežka prihodkov nad odhodki."


V poslovnem imeniku bizi.si pa smo si ogledali poslovne rezultate v dejavnosti zdravstvo pri poslovnih subjektih z zasebno lastnino. V tej kategoriji smo našli 1945 zadetkov, ki so leta 2012 ustvarili vsaj en evro prihodka. 1555 jih je poslovno leto 2012 končalo z dobičkom, 380 z izgubo, pri desetih podjetjih pa je bil poslovni izid 0.

Zasebna podjetja v zdravstvu z največjim dobičkom v letu 2012


49 zasebnih lastnikov, ki delajo v dejavnosti zdravstvo, je doseglo dobiček, večji kot sto tisoč evrov. Zasebna podjetja v zdravstvu z največjim dobičkom v letu 2012 po podatkih bizi.si:

1. IATROS, d. o. o. ……………………………….1.080.011 €
2. MC Medicor, d. d. …………………………………936.839 €
3. Očesni kirurški center dr. Pfeifer…...…..672.338 €
4. Adria lab, d. o. o. …………………………………594.156 €
5. ZC Dravlje …………………………………………….494.538 €
6. VID, d. o. o. …………………….……………………425.956 €
7. Medilab, d. o. o. …………………….…………….401.893 €
8. Zobozdravnik, d. o. o. ……….………………..384.828 €
9. MTC Fontana, d. o. o. …………….…………..371.325 €
10. Morela okulisti, d. o. o. ………………………313.099 €


Le eno podjetje z izgubo, večjo od sto tisoč evrov


Pri zasebnih lastnikih ni tako visokih izgub, saj izgubo, večjo od sto tisoč evrov pridelalo le podjetje Septum, d. o. o, in sicer 552.264 evra. Blizu sta še podjetji DTMC, d. o. o., s 87.049 evrov izgube in Proderma, d. o. o s 87.626 evri izgube. Večina zasebnih izgubarjev pa ima minimalne izgube, manj kot tisoč evrov.


Avtor članka: Aleksandar Mićić
Vir: Siol



Napredek medicine je pripeljal  do podaljšane življenjske dobe tako pri moških , kot pri ženskah. Znano je da se vse razvite dežele soočajo s povečanim deležem starejše populacije in seveda s tem tudi  z vsemi zdravstvenimi problemi, ki jih starost prinaša. Raziskave so pokazale, da bo potreba po protetičnih nadomestkih, kljub boljši preventivi pri mladi populaciji,  še vedno rasla, z osveščanjem populacije,ki te nadomestke potrebuje pa tudi potreba bo bolj kvalitetnih nadomestkih. 

Študije pravijo, da se funkcionalnost in estetika vseh vrst protetičnih nadomestkov lahko doseže z uporabo zobnih vsadkov: poveča se sila ugriza, učinkovitost žvečenja je večja, žvekalni gibi so bolj usklajeni … Posledično se zmanjša verjetnost za podhranjenje pri brezzobih pacientih,  vpliv na ostale dele prebavne poti je pozitiven, s čimer se izboljša tudi stanje sistemskih bolezni, zmanjša se potreba po zdravilih za le te, izboljša se kvaliteta življenja, zadovoljstvo pacientov se dvigne. Nakazana dejstva so povezana  tudi v povratnem smislu, tako da je učinek terapije še toliko večji. 

Pri vstavljanju zobnih vsadkov se pri starejših  soočamo z specifično problematiko. Kljub temu, da splošno prepričanje starejše odbija od odločitve za sam poseg, pa strokovni dokazi pravijo, da starost dejansko nima nobenega vpliva na uspešnost operativnega postopka, kakor tudi ne na preživetje vsadkov. Statistika kaže, da je desetletno preživetje vsadkov pri populaciji, ki je starejša od 60 let , od 90 do 95 %.  Res pa je, da s starostjo raste verjetnost za sistemske bolezni, ki pa lahko vplivajo na samo uspešnost implantne oskrbe.

Bolezni srca in ožilja danes ne predstavljajo več ovire, ki bi onemogočila ali ogrozila oskrbo bolnika z zobnimi vsadki.  Največkrat se pred operacijo posvetujemo z lečečim specialistom in bolnika na poseg ustrezno pripravimo in se izognemo tveganjem, ki bi jih poseg lahko predstavljal.  Po šestdesetem letu v povprečju vsak četrti starostnik trpi zaradi posledic sladkorne bolezni, največkrat tipa II. Tudi pri pacientih, ki bolezen sicer uspešno zdravijo z dieto, jemanjem tablet ali z injekcijami, strokovnjaki po svetu opažajo nekoliko večji delež izgubljenih vsadkov, ki pa ni tako velik, da bi zaradi bolezni morali vsadke odsvetovati. Čas trajanja sladkorne bolezni pri tem igra pomembno vlogo: dalj časa, ko bolnik trpi za sladkorno boleznijo, večja je verjetnost za neuspeh. Pet do deset odstotkov ljudi med petdesetim in sedemdesetim letom trpi za posledicami osteoporoze. Bolezen spremeni metabolizem kosti in bi teoretično lahko vplivala na uspeh oskrbe z zobnimi vsadki, vendar so ugotovili, da je za uspeh pomembna le lokalna kvaliteta kosti v čeljustnici, ki pa po navadi ne kaže takih sprememb, kot kost drugje po telesu.  Mnogo večji vpliv na uspeh posega imajo določene razvade, kot pa resna bolezenska stanja opisana do sedaj. Ravno pri starejših pacientih ne smemo zanemariti vpliva kajenja. Vse študije narejene do sedaj pravijo, da kajenje močno poveča možnost za nastanek vnetja na tkivih okrog vsadka (periimplantitis) in tako pripeljejo do izgube le tega. Za  alkoholizem česa podobnega ne moremo trditi. Dobre higienske navade so osnova za dolgo preživetje zobnega vsadka. Prav vse raziskave do sedaj so pokazale povezanost med slabo higieno in prezgodnjo izgubo vsadka. Prav med starejšo populacijo je mnogo ljudi, ki zaradi zmanjšanih motoričnih in tudi drugih sposobnosti ne morejo skrbeti za pravilno vzdrževanje zobnih vsadkov in ravno to je dejavnik, ki ga pri načrtovanju take oskrbe ne bi smeli zanemariti. Skrb za ustno higieno v domovih za ostarele največkrat ni na prvem mestu, kar je glede na okoliščine povsem razumljivo, prav tako tudi ne v družinah starostnikov. Iz lastne prakse lahko povemo, da  je pozornost, ki jo namenjamo kontroli higiene obvezna, stalno opozarjanje skrbnikov na problem pa ključna dejavnost, če se odločimo za poseg pri starostnikih.

Glede na problematiko, ki povečuje tveganja za neuspeh se odločimo za standardno protetično oskrbo ali za oskrbo z vsadki. Vsekakor iščemo rešitve, ki bodo z najmanjšim vloženim trudom pacienta in najmanjšim tveganjem za neuspeh, kakor tudi z najmanjšim finančnim vložkom, pripeljale do optimalne protetične oskrbe z zobnimi vsadki. Najpogostejša rešitev, smo se jo do sedaj poslužili in je tudi s strani svetovne literature največkrat in najoptimalneje uporabljena, je oskrba spodnje brezzobe čeljusti z dvema vsadkoma in totalno protezo. Spodnja čeljustnica zaradi hude resorpcije kosti in izginjanja vertikalnih komponent izgubi možnost za zadostno retencijo spodnje totalne proteze. Klasične proteze so tako nestabilne.  Dva vsadka v področju, kjer je kvaliteta kosti najboljša, kjer je majhna verjetnost za strokovne napake in tako tudi zaplete, nudita zadostno pritrditev proteze. Časovna obremenitev med posegom je minimalna, doba celjenja operativnega področja je kratka, vsadki se lahko relativno hitro obremenijo. Največkrat uporabimo že obstoječo totalno protezo, obremenitev pacienta se tako še dodatno zmanjša, okluzijsko ugodje (grizne navade) pa tako ostaja nespremenjeno, kar je ključnega pomena, saj so starostniki toliko teže dovzetni za kakršnekoli spremembe.  

Glede na tabuje, ki se pojavljajo glede oskrbe starostnikov z zobnimi vsadki, je naša naloga, da jih osvestimo in spodbujamo pri korakih, ki jim bodo življenje podaljšali in izboljšali  njegovo kvaliteto.




V praksi se vse večkrat soočamo s problematiko hitre protetične rehabilitacije na zobnih vsadkih. Vedno pogostejše želje pacientov, da bi  dobili ustrezen nadomestek takoj ali vsaj kmalu po vstavitvi vsadkov, so nam porodile  idejo, da napišemo nekaj besed o dotični problematiki.

Ideja o implantaciji nadomestkov zobnih korenin oziroma zob je že zelo stara in sega daleč nazaj pred pričetek našega štetja. Prve dokaze o takojšnji  implantaciji tujega materiala po izbitju zob v čeljustno kost so znani iz obdobja indijancev Mayev. Ti so si po bitki na mesto izbitih sekalcev, v sveže rane vstavljali dele morskih školjk. Raziskava kostnih ostankov je pokazala da so se le ti uspešno in popolno zrasli s čeljustno kostjo (osteointegracija).
Glede na  časovni zamik po ruvanju zob načeloma ločimo dva načina   vstavljanja zobnih vsadkov v čeljustno kost:
  • vsadke vijačimo direktno v prazno zobno alveolo;  takoj za tem , ko zob izruvamo ali pa je bil zob zaradi nezgode izbit,
  • vsadke vijačimo v zaceljeno čeljustno kost, najmanj dva meseca po odstranitvi zoba.
Takojšnja implantacija pride v poštev takrat, kadar je bil izruvan ali izbit zob, ki pred dogodkom ni kazal hudih bolezenskih znakov v smislu obsežnejših vnetij kosti ob vršku korenin.  RTG posnetek ne pokaže prisotnosti periapikalnih granulomov.  Klinična slika je čista brez znakov gnojnih vnetij, oteklin ali fistulacij (prisotnost fistule ali šole).  Zobje, ki jih lahko takoj nadomestimo z vsadkom imajo lahko le eno korenino: sekalci, podočniki in ličniki, ker mora anatomija korenine vsaj približno ustrezati obliki zobnega vsadka.  Debelina  kosti , ki loči dno alveole (kostno ležišče  korenine) od pomembnih anatomskih struktur mora biti zadostna za primarno retencijo vsadka (vsadek mora biti po vijačenju relativno trdno zasidran v kosti).  V zgornji čeljusti je debelina kosti omejena z dnom nosne votline ali dnom obnosnih votlin.  V spodnji čeljusti pa  nam je na poti živec, ki oživčuje  vse zobe spodnje čeljusti ter ustnico in kožo na bradi (mandibularis).  Kost v kateri je bila zobna korenina mora po ruvanju ali poškodbi ostati relativno nepoškodovana, tako da je vsadek po vstavitvi  obdan z ustrezno debelino kostnine.  Največkrat oblika alveole popolnoma ne ustreza obliki zobnega vsadka. Če so odstopanja med velikostjo alveole in debelino vsadka večje  kot dva milimetra je potrebno v špranjo med kostjo in vsadkom dodati granulat umetne kosti.  Kadar pogoji ne ustrezajo takojšnji implantaciji se poslužimo zakasnele vstavitve vsadka najmanj dva meseca po ruvanju zob.

Takojšnja implantacija ima seveda svoje prednosti.  Kost se običajno po ruvanju  zoba  na dotičnem mestu precej preoblikuje. Kostni greben se zmanjša (stanjša in skrajša), temu sledi tudi preoblikovanje rdečega tkiva (dlesni). Rezultat je estetsko nezadovoljiv protetični nadomestek. Ohranitev primarne višine kostnega grebena je bistvenega pomena pri ohranitvi medzobnih papil (delov dlesni, ki zapolnjujejo prazne trikotne prostore med zobnimi kronami).  S takojšnjo vstavitvijo vsadka se preoblikovanju kosti  in dlesni v precejšnji meri izognemo.  S tem načinom implantacije skrajšamo čas do končne protetične  oskrbe. Pacient je poleg tega le enkrat obremenjen s kirurškim posegom (sočasna implantacija in ruvanje).

Glede na časovni zamik obremenitve zobnih vsadkov s protetičnimi  nadomestki ločimo dva načina:
  • klasična metoda s pozno obremenitvijo
  • takojšnja obremenitev vstavljenih implantov.
Klasična metoda vstavljanja vsadkov se drži načela, da vsadek med obdobjem osteointegracije (zraščanja s kostjo ) ne sme biti obremenjem, torej ne sme podpirati protetičnega nadomestka (krona, most, proteza) . Minimalni premiki vsadka zaradi griznih sil namreč preprečijo uspešno zraščanje s kostjo.  Vsadek se v tem primeru obda z vezivom, ki preprečuje direkten stik s kostjo: govorimo o vezivnem zraščanju, ki ga lahko štejemo za terapevtski neuspeh.  Obdobja, ki ga vsadki potrebujejo  za osteointegracijo so različna. Generalno pa lahko strnemo časovne zamike do obremenitve v dve skupini:
  • štiri do šest mesecev v zgornji čeljusti
  • okoli tri mesece v spodnji čeljusti.
Razlike so pogojene z različno gostoto kostnine v zgornji in spodnji čeljusti, kakor tudi v predelu sekalcev in kočnikov. Ves ta čas so pacienti sanirani z začasnimi protetičnimi nadomestki (snemnimi ali fiksnimi) , ki vsadka ne obremenjujejo.  Začasna sanacija je največkrat estetsko zadovoljiva, vendar funkcionalno slaba in nezadostna. Tako se pacienti v tem času lahko srečujejo s problemom učinkovitega žvečenja.

Časovna stiska in vse večji poudarek na estetsko dovršenih rešitvah so pripeljali do načinov oskrbe (takojšnja obremenitev vsadkov) , ki lahko omogočajo takojšnjo estetsko in relativni dobro funkcionalno sanacijo po operaciji.  Minimalnim premikom v obdobju zraščanja vsadkov s kostjo se v tem primeru izognemo z visoko primarno retencijo vstavljenega vsadka, kar pomeni da že sam navoj vsadka in sila vijačenja  le tega v kost preprečujeta, da bi se vsadek kljub obremenitvi zaradi žvečnih sil premikal v kostnem ležišču. Minimalni premiki so namreč pogubni za uspešno osteointegracijo in s tem za terapevtski uspeh. Bistvenega pomena za dobro začetno pritrditev vsadka je sila navora s katerim vijačimo samovrezne vsadke v kost in mora znašati približno 40 N/cm. Silo nam pogojuje gostota kosti, debelina kosti, oblika in dolžina zobnih vsadkov. Omenjeno retencijo lahko dosežemo pri vsadkih, ki jih vijačimo takoj po ruvanju zoba ali kasneje; minimalno dva meseca po ruvanju ali izbitju zoba.

Protetični nadomestek s katerim takoj po vstavitvi obremenimo zobni vsadek ne sme biti enak tistemu, ki ga bo pacient dobil šele nekaj mesecev po operaciji. Nadomestek ne sme biti v polni funciji, kar pomeni da se ne dotika antagonistov (zob v nasprotni čeljusti). Prav tako so ti nadomestki največkrat narejeni iz mehkejših materialov kot trajni. Opisan način začasne oskrbe je tako zaradi izdelave začasnega nadomestka direktno na zobni vsadek nekoliko dražji od klasične začasne snemne oskrbe pri zakasneli obremenitvi vsadkov. 

Odločitev o načinu oskrbe z zobnimi vsadki prepustite terapevtom. Upamo, da se boste s pridobljenimi informacijami  laže odločili za tovrstno terapijo.



Ustni zadah (strokovni članek)

Slab zadah ali strokovno halitoza je pojav, ki je razširjen po vsem svetu. Rezultati različnih raziskav kažejo, da ima skoraj polovico populacije vsaj občasno, če ne stalno slab zadah. Internetni iskalniki nam ob vpisanih pojmih (halitoza) servirajo skoraj devet milijonov zadetkov ali zapisov, ki so posvečeni tej problematiki, kar kaze kako visoka je potreba po tovrstni informaciji. Zavedanje o pojavu je relativno zelo staro. Grška mitologija govori, da je Afrodita neubogljive zenske kaznovala s slabim zadahom. Samooklicani kralj Sonca Ludvik XIV  je bil znan po izredno slabem zadahu, vendar mu tega nihče na dvoru ni upal povedati. Tema neugodnega zadaha predstavlja se danes mnogim tabu, saj gre za nezaželjen, ofenziven simptom, ki lahko pripelje do osebnega in psihosocialnega konflikta.

Vzrok slabemu zadahu so bakterije, ki pri pridobivanju energije razgrajujejo beljakovine na manjše sestavne dele (aminokisline). Pri razgradnji nekaterih se sproščajo hlapljive žveplene snovi, ki povzročajo neugoden zadah. Omenjen bakterije laze živijo brez kisika in v bazičnem okolju. V kolikor imajo pogoje za življenje in delovanje v ustni votlini in njeni neposredni bližini (nos, obnosne votline, zrelo in grlo) se pojavi zadah.

Slab zadah ne predstavlja samostojne, ampak je pokazatelj neke druge bolezni ali motnje  v ustih ali neposredni okolici. Ločimo pravi ustni zadah iz ust ali nosa, ki ga lahko tudi objektivno dokažemo (naprave...) in nepravi zadah ali pseudohalitozo, pri čemer pa motnje ne moremo dokazati ali objektivizirati. Pri slednjem pojavu je potrebno ločiti se halitofobijo ali dobesedno strah pred zadahom iz ust. Dotični pacienti se pri tem pritožujejo nad slabim zadahom, ki ga ne moremo dokazati, vendar pa razlage, da zadaha nimajo tudi ne sprejmejo. Vzroki slabega zadaha so skoraj v 90% v ustni votlini.  Najpogosteje se dotikajo jezika in v precej manjši meri parodontalne bolezni oziroma bolezni obzobnih tkiv.  Dve tretjini vseh mikroorganizmov se zadržuje na jeziku, kjer imajo najbolj ugodne pogoje za razmnoževanje. Mikro in makrohrapavost jezika nudi bakterijam, predvsem tistim, ki živijo brez kisika, se dodatne pogoje za rast. Dokazane je bila izrazita povezava med količino oblog na jeziku (ki so hrana za bakterije) in prisotnostjo slabega zadaha. Pacienti z oblogami imajo tudi 25 X večjo koncentracijo bakterij na površinsko enoto. Nastanek oblog je dodatno stimuliran s kajenjem, stresom, pretiranim pitjem kave, dihanjem na usta, enostranskim žvečenjem in z nezadostnim pitjem. Obloge na jeziku so sestavljene iz ostankov hrane, bakterij, ostankov epitelijskih in krvnih celic, ter sline. Količina oblog na jeziku je v veliki meri odvisna od ustne higiene, vendar pa določeni anatomski in drugi pogoji povečujejo verjetnost za pojavnost le teh. Razbrazdan jezik (lingua plicata) po navadi zadržuje večje količine oblog in s tem večjo količino za zadah odgovornih bakterij. Nenormalno podaljšanje fifliformnih papil (jezičnih brbončic) tako kot globoke brazde omogoča večje kopičenje bakterij in njihove hrane na površini jezika. Barva jezika je ob tem največkrat spremenjena od črne, preko rumene do bele. Zaradi podaljšanja papil taki ljudje lahko dobijo občutek dušenja. Kljub opisani klinični sliki pa se stanje največkrat povrne v normalno že ob redni in temeljiti higieni.

Tudi bolezni obzobnih tkiv prispevajo svoj delež (10%) k slabemu zadahu. Raziskave so pokazale tesno povezavo med stopnjo razvitosti parodontalne bolezni in količino žveplenih snov (ki povzročajjo zadah ) in  povezavo med terapijo parodontalne bolezni in zmanjšanjem ustnega zadaha.
Kariozne lezije predstavljajo manjši delež vzrokov za ustni zadah. Karies celo povzroča spust Ph vrednosti v ustni votlini in s tem do neke mere kompenzira alkalnost le te, ki se pojavlja ob ustnem zadahu.

Tudi nekateri pacienti, ki nosijo proteze lahko razvijejo slab zadah. Vzrok temu je po navadi slaba higiena proteze in posledična infekcija mehkih tkiv pod le to. Čiščenje proteze in odstranjevanje le te iz ust tekom noči, po navadi zadostuje za izboljšanje stanja.

Na srečo je pojav malignih obolenj v ustih zelo redek, vendar pa kljub temu lahko spremeni ustni zadah, kar strogo govori o zgoraj omenjenem dejstvu, da halitoza ni samostojen pojav ampak samo simptom, katerega razlog se lahko skriva nekje drugje in je lahko tudi potencialno nevaren. Tudi terapija malignih obolenj v ustih ali neposredni okolici, lahko povzroči zadah. Radioterapija rakavih obolenj v področju glave in vratu, v manjši meri tudi določene kemoterapije, lahko povzročijo nepovratno okvaro žlez slinavk in s tem simptom suhih ust ali kserostomijo. Suha usta poleg pekočega jezika in drugih neželjenih motenj spremlja tudi slab zadah. Slina igra pomembno vlogo pri ravnotežju potencialno nevarnih in nenevarnih bakterij. V kolikor jo primanjkuje se razrastejo bakterije, ki poleg drugih problemov povzročijo tudi zadah.

Poleg opisanih bolezni suha usta in posledice povzroča tudi jemanje nekaterih zdravil (za zniževanje krvnega tlaka, zdravila ki vplivajo na delovanje srca, zdravila proti Parkinsonovi bolezni ) in nekatere sistemske bolezni kot je avtoimuni Sjogrenov sindrom. Skoraj po pravilu bolezen spremlja tudi izrazit zadah, ki ga relativno neuspešno lahko zdravimo z nadomestki sline. Pri nekaterih pacientih lahko povečujemo delovanje žlez slinavk z zdravili (pilokarpin' Cevimelin, Evoxac) vendar tudi ta zdravila po navadi ne dosežejo željenih rezultatov.

Tudi čustveni stres občutno zmanjša izločanje sline kar so potrdile mnoge študije, ki so pri več kot 40% ljudeh, ki naj bi bili pod stresom, pokazale občutno manjšo količino sline.

Med obroki se izločanje sline močno poveča, tako da je zadah po obrokih bistveno manjši kot pred njimi.
Med spanjem je stanje ravno nasprotno. Zmanjšanje  izločanja sline pripelje do dobro poznanega in neprijetnega jutranjega zadaha. Pojav je bolj izrazit v kolikor med spanjem ni mogoče dihati skozi nos.

Kot že povedano večina vzrokov za slab zadah lezi v ustni votlini. Približno v desetih procentih pa jih je mogoče najti v nosu, obnosnih votlinah, zrelu in grlu. Večino vzrokov torej lahko diagnosticira zobozdravnik in šele ko izključi vse, pacienta napoti k otorinolaringologu, ki bo iskal vzroke naprej. V zelo majhnem deležu so vzroki zadaha v požiralniku oziroma želodcu, torej preiskave teh organov po navadi ne dajo željenih rezultatov. Vnetje nebnih tonzil spada med bolj pogoste vzroke zadaha, ki lezijo izven ustne votline. Površina tega limfatičnega organa je zelo razbrazdana in nudi idealne pogoje za naseljevanje bakterij, kar povzroča vnetje in tudi zadah. Akutno vnetje (angina) povzroča hud zadah , ki pa po ozdravljeni bolezni tudi spontano izgine. Pri kroničnem vnetju (kronični tonzilitis) se v globokih brazdah tonzil nakopiči veliko število anaerobnih bakterij, ki tvorijo gnojen izloček. Pri govoru, žvečenju, zehanju se le ta pojavi na površini žlez v obliki gnojnih čepkov, ki so vzrok slabemu zadahu. V skrajnem primeru je potrebno tako obolele tonzile kirurško odstraniti. Tudi samo povečanje tonzil, kar opazimo največkrat pri otrocih, je lahko vzrok zadahu, saj onemogoči normalno dihanje na nos, s tem izsuševanje ustne votline, kar pa pripelje do zgoraj navedenih posledic (suha usta). Nebnice so lahko vzrok zadaha tudi v primeru, ko se v njihovo mehko tkivo zarije oster delec hrane (ribja koščica), povzroči vnetje, kopičenje bakterij in s tem zadah. Tudi vnetje zrela, kar občutimo le kot hrapav, pekoč občutek in vnetje grla s povečano količino anaerobnih bakterij na površini sluznice lahko spremlja zadah. Halitoza tega področja je vredna pozornosti saj je lahko prvi znak obolenj, ki ne minejo sama po sebi. V primeru rakavih obolenj v področju zrela bolečina pri poziranju ter povečane in otekle bezgavke pomenijo relativno kasen znak bolezni, ki bi ga morali odkriti že prej.

Obolenja sluznice nosne in obnosnih votlin lahko povzročijo neprijeten zadah iz nosu ali ustne votline kar je v praksi relativno težko ločiti, v obeh primerih pa lahko govorimo o halitozi, ne glede na to iz katere votline zadah prihaja. Izsušeni izločki sluznice nosne votline pri kroničnih vnetjih (kronični rinosinusitisi) , kot posledica operacij, sevanj ali deviacij nosnega pretina so pogosti razlogi za problem. Sluznica obnosne votline je lahko vneta zaradi bolezni zob v zgornji čeljusti, kar je odvisno predvsem od anatomije dna obnosne votline in položaja dotičnih zob. 

Preprečevanje in zdravljenje ustnega zadaha je s stališča stomatologije dejansko zdravljenje bolezni, ki le tega povzročajo. Dolgo časa se je problematika zadaha razumela kot "estetski " problem, ki se je reševal s prikrivanjem samega simptoma z uporabo sredstev z močnejšim in prijetnejšim vonjem. Prva oseba s katero naj bi prizadeti govoril o problemu je ,glede na pogostnost vzrokov (90 % ustna votlina), zobozdravnik. S strokovnega stališča se torej pri zdravljenju v prvi vrsti uporablja profesionalno čiščenje oblog vključno z luščenjem in glajenjem korenin (parodontološko zdravljenje). Zaradi lažjega načina preprečevanja zadaha je danes najbolj razširjena oblika terapije z uporabo raztopin, ki vsebujejo snovi za zmanjševanje števila bakterij v ustni votlini, ki so , kot prej navedeno, glavni razlog za problem. Klorheksidin velja za zlati standard, saj hitro zmanjša število bakterij posebno anaerobnih, posledično se zmanjša koncentracija žveplenih plinov, ki so pravzaprav osnova slabega vonja. Najpogosteje se uporablja v 0,1 % raztopini, včasih v kombinaciji s cetilpiridinijevim kloridom, ki ima antiseptični učinek. Ustnim vodam so po navadi primešana tudi eterična olja in alkohol, vendar njihova dolgotrajna uporaba lahko zmanjša lastno obrambo ustne votline proti bakterijam. Nekoliko redkeje uporabljena snov v pripravkih je klor dioksid kot oksidacijska snov. Zmanjšuje število bakterij, inaktivira bakterijske encime  za proizvodnjo žveplenih plinov in hkrati uničuje že narejene. Snov se sicer mnogo pogosteje uporablja pri pripravi pitne vode, vendar si stroka se ni edina v domnevi, da se klor lahko kopici v telesu.

Glede na to, da se dve tretjini vseh bakterij zadržuje na jeziku, njihova količina pa je najbolj odvisna od jezičnih oblog je odstranjevanje le teh največkrat najboljša terapija zadaha. Odstranjujemo jih s posebnimi ščetkami in pastami za čiščenje jezika, dvakrat do trikrat dnevno, kot dodatek normalni zobni higieni. Ščetkamo jezik do najbolj distalne točke , ki je pravzaprav najvišji del jezika ko le tega najmočneje iztegnemo iz ust. Mnogi pacienti se pritožujejo, da jih pri čiščenju sili na bruhanje. Ta občutek se močno zmanjša ob rednem čiščenju in z zapiranjem oči med čiščenjem.




  • Stran 1 od 3
  • 1
  • 2
  • 3
  • (število prispevkov: 14)