V praksi se vse večkrat soočamo s problematiko hitre protetične rehabilitacije na zobnih vsadkih. Vedno pogostejše želje pacientov, da bi  dobili ustrezen nadomestek takoj ali vsaj kmalu po vstavitvi vsadkov, so nam porodile  idejo, da napišemo nekaj besed o dotični problematiki.

Ideja o implantaciji nadomestkov zobnih korenin oziroma zob je že zelo stara in sega daleč nazaj pred pričetek našega štetja. Prve dokaze o takojšnji  implantaciji tujega materiala po izbitju zob v čeljustno kost so znani iz obdobja indijancev Mayev. Ti so si po bitki na mesto izbitih sekalcev, v sveže rane vstavljali dele morskih školjk. Raziskava kostnih ostankov je pokazala da so se le ti uspešno in popolno zrasli s čeljustno kostjo (osteointegracija).
Glede na  časovni zamik po ruvanju zob načeloma ločimo dva načina   vstavljanja zobnih vsadkov v čeljustno kost:

Takojšnja implantacija pride v poštev takrat, kadar je bil izruvan ali izbit zob, ki pred dogodkom ni kazal hudih bolezenskih znakov v smislu obsežnejših vnetij kosti ob vršku korenin.  RTG posnetek ne pokaže prisotnosti periapikalnih granulomov.  Klinična slika je čista brez znakov gnojnih vnetij, oteklin ali fistulacij (prisotnost fistule ali šole).  Zobje, ki jih lahko takoj nadomestimo z vsadkom imajo lahko le eno korenino: sekalci, podočniki in ličniki, ker mora anatomija korenine vsaj približno ustrezati obliki zobnega vsadka.  Debelina  kosti , ki loči dno alveole (kostno ležišče  korenine) od pomembnih anatomskih struktur mora biti zadostna za primarno retencijo vsadka (vsadek mora biti po vijačenju relativno trdno zasidran v kosti).  V zgornji čeljusti je debelina kosti omejena z dnom nosne votline ali dnom obnosnih votlin.  V spodnji čeljusti pa  nam je na poti živec, ki oživčuje  vse zobe spodnje čeljusti ter ustnico in kožo na bradi (mandibularis).  Kost v kateri je bila zobna korenina mora po ruvanju ali poškodbi ostati relativno nepoškodovana, tako da je vsadek po vstavitvi  obdan z ustrezno debelino kostnine.  Največkrat oblika alveole popolnoma ne ustreza obliki zobnega vsadka. Če so odstopanja med velikostjo alveole in debelino vsadka večje  kot dva milimetra je potrebno v špranjo med kostjo in vsadkom dodati granulat umetne kosti.  Kadar pogoji ne ustrezajo takojšnji implantaciji se poslužimo zakasnele vstavitve vsadka najmanj dva meseca po ruvanju zob.

Takojšnja implantacija ima seveda svoje prednosti.  Kost se običajno po ruvanju  zoba  na dotičnem mestu precej preoblikuje. Kostni greben se zmanjša (stanjša in skrajša), temu sledi tudi preoblikovanje rdečega tkiva (dlesni). Rezultat je estetsko nezadovoljiv protetični nadomestek. Ohranitev primarne višine kostnega grebena je bistvenega pomena pri ohranitvi medzobnih papil (delov dlesni, ki zapolnjujejo prazne trikotne prostore med zobnimi kronami).  S takojšnjo vstavitvijo vsadka se preoblikovanju kosti  in dlesni v precejšnji meri izognemo.  S tem načinom implantacije skrajšamo čas do končne protetične  oskrbe. Pacient je poleg tega le enkrat obremenjen s kirurškim posegom (sočasna implantacija in ruvanje).

Glede na časovni zamik obremenitve zobnih vsadkov s protetičnimi  nadomestki ločimo dva načina:

Klasična metoda vstavljanja vsadkov se drži načela, da vsadek med obdobjem osteointegracije (zraščanja s kostjo ) ne sme biti obremenjem, torej ne sme podpirati protetičnega nadomestka (krona, most, proteza) . Minimalni premiki vsadka zaradi griznih sil namreč preprečijo uspešno zraščanje s kostjo.  Vsadek se v tem primeru obda z vezivom, ki preprečuje direkten stik s kostjo: govorimo o vezivnem zraščanju, ki ga lahko štejemo za terapevtski neuspeh.  Obdobja, ki ga vsadki potrebujejo  za osteointegracijo so različna. Generalno pa lahko strnemo časovne zamike do obremenitve v dve skupini:

Razlike so pogojene z različno gostoto kostnine v zgornji in spodnji čeljusti, kakor tudi v predelu sekalcev in kočnikov. Ves ta čas so pacienti sanirani z začasnimi protetičnimi nadomestki (snemnimi ali fiksnimi) , ki vsadka ne obremenjujejo.  Začasna sanacija je največkrat estetsko zadovoljiva, vendar funkcionalno slaba in nezadostna. Tako se pacienti v tem času lahko srečujejo s problemom učinkovitega žvečenja.

Časovna stiska in vse večji poudarek na estetsko dovršenih rešitvah so pripeljali do načinov oskrbe (takojšnja obremenitev vsadkov) , ki lahko omogočajo takojšnjo estetsko in relativni dobro funkcionalno sanacijo po operaciji.  Minimalnim premikom v obdobju zraščanja vsadkov s kostjo se v tem primeru izognemo z visoko primarno retencijo vstavljenega vsadka, kar pomeni da že sam navoj vsadka in sila vijačenja  le tega v kost preprečujeta, da bi se vsadek kljub obremenitvi zaradi žvečnih sil premikal v kostnem ležišču. Minimalni premiki so namreč pogubni za uspešno osteointegracijo in s tem za terapevtski uspeh. Bistvenega pomena za dobro začetno pritrditev vsadka je sila navora s katerim vijačimo samovrezne vsadke v kost in mora znašati približno 40 N/cm. Silo nam pogojuje gostota kosti, debelina kosti, oblika in dolžina zobnih vsadkov. Omenjeno retencijo lahko dosežemo pri vsadkih, ki jih vijačimo takoj po ruvanju zoba ali kasneje; minimalno dva meseca po ruvanju ali izbitju zoba.

Protetični nadomestek s katerim takoj po vstavitvi obremenimo zobni vsadek ne sme biti enak tistemu, ki ga bo pacient dobil šele nekaj mesecev po operaciji. Nadomestek ne sme biti v polni funciji, kar pomeni da se ne dotika antagonistov (zob v nasprotni čeljusti). Prav tako so ti nadomestki največkrat narejeni iz mehkejših materialov kot trajni. Opisan način začasne oskrbe je tako zaradi izdelave začasnega nadomestka direktno na zobni vsadek nekoliko dražji od klasične začasne snemne oskrbe pri zakasneli obremenitvi vsadkov. 

Odločitev o načinu oskrbe z zobnimi vsadki prepustite terapevtom. Upamo, da se boste s pridobljenimi informacijami  laže odločili za tovrstno terapijo.