Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.





Vsi prispevki Tomaža Rotarja




Na pomlad smo se odpravili v daljno deželo, ki nekje v podzavesti še vedno budi duhove avanturizma in misel na tretji svet. Že prvi stik z letališčem v Pekingu, dvaindvajset miljonski prestolnici, ki ima, za razliko od evropskega enega, kar osem avtocestnih obročev ozioma AC ringov, turistu ponudi popolnoma drugačno informacijo. Glavno kitajsko mesto je moderno, skoraj neonesnaženo, po centru drsijo skuterji in avtomobili na električni pogon, nebotičniki prebadajo nekoliko posivelo nebo, ki se v tem letnem času posuje tudi s peskom iz puščave Gobi na severu. Cena stanovanja v centru, ki je veliko celih 60 kvadratnih metrov, kar sicer za Kitajca ni malo, presega milijon evrov. Večerne ulice so varne, prijetno osvetljene, nakupovalni centri so odprti skoraj celo noč, cene dobrin pa astronomske. Arhaihične ulice ponujajo prigrizke pečenih škorpijono, golobov, podgan, eksotičnih morskih sadežev, mačkov, psov…Obiski uličnih gostiln s popolnoma drugačnimi, vsaj zame, precej boljšimi kitajskimi okusi, kot smo jih vajeni pri nas, so varni, zastrupitev s hrano skoraj ni.

Prepovedano mesto, sicer oropano nekdanjega blišča po zaslugi evropskih in kitajskih komunističnih veljakov, navdušuje in zapira sapo. Ogromna površina, ki jo pokrivajo do potankosti natančno zasnovane palače, simetrije pogojujejo nebesna telesa, vstopanje sončnih žarkov skozi okna spalnic in dnevnih prostorov, popotnika prepriča, da je bila Kitajska nekoč največja med največjimi in da bo najbrž ponovno vstala. Trg nebeškega miru, s krvavo mlajšo preteklostjo, po zaslugi ljudi, ki so v imenu ljudstva postrelili največji del le tega, je z milimetrsko natančnostjo tlakovana neskončno velika površina od koder je najbolje videti otroško načičkano sliko Mao Ce Tunga s prepovedanim mestom v ozadju, na drugi strani pa v Sovjetskem stilu, kockasto oblikovane vladne palače. Prestiž in veličina, z redkimi vzporednicami na planetu, priča o tem, da smo še daleč, daleč stran od demokracije in človečnosti.

Različna podjetja nudijo obiske številnih cesarski palač v samem mestu, ki so več ali manj zelo podobne ena drugi. Sami smo si ogledali tudi poletno cesarsko rezidenco približno sto kilometrov izven Pekinga, kjer krasni vrtovi in bonsai privabljajo domačine in turiste k počitku v spokojnosti, kakršno je lahko užival le cesar. Krasen dan ob ribnikih mi je nekoliko pokvaril pik kitajskega sršena (Wespa Mandarina) in verjemite mi, izognite se mu na daleč. Našemu vodiču se je skoraj ustavilo srce ob pogledu na mojo, od prstov pa do rame, otečeno in zelo, zelo bolečo roko. Šele po dveh dneh sem lahko začel s previdmi premiki uboge okončine.

Nekaj sto kilometrov južno od Pekinga smo se povzpeli na zanimivo skoraj tisoč metrov visoko skalno goro, v katero je vklesanih skorj 100.000 stopnic, kar je v treh stoletjih uspelo pridnim menihom. Z vrha, preko navpično strmih in ponavadi v meglico zavith pečin, gledajo iz skal zgrajeni samostani in kapelice. Vzpon na goro je mogoč z gondolo ali pa , za zares dobro pripravljene in nevrtoglave, po tisoč let starih stopnicah.

Kitajski zid je bil cilj našega potovanja. Pristop nanj je možen na različnih točkah, nekatere so zelo obljudene in urejene, druge, mnoge še sploh nepoznane, pa so skrite v divjini nekje med Mongolijo in severno Kitajsko. Vidi se ga z lune, pravijo tisti, ki so bili tam, torej ga je potrebno videti tudi od blizu, ne bo vam žal.





V daljno Indijo smo se odpravili prvič, z namenom, da v naravnem okolju vidimo še zadnjega od velikih sesalcev na družinskem spisku, ki jim, tako kot nekaterim drugim, grozi izumrtje. Le še tri tisoč jih živi v tej ogromni državi, ki na žalost gosti večino teh velikih čudovitih mačk. Svoboda jim je omejena na nacionalne parke, kjer naj bi bile sicer relativno varne. Izven njih je preživetje privilegij, kar je pri dobri milijardi ljudi, s katerimi si delijo življenski prostor, skoraj razumljivo. Ljudem, ki še za lastno preživetje nimajo osnovnih dobrin, je najbrž relativno težko dopovedati, da je preživetje tigrov pomembna naloga, ki naj bi jo, zaradi velikega pomanjkanja, postavili skoraj pred lastno borbo za obstanek.

Kulturni šok, povezan z nepopisno revščino, popotnika udari že ob prvem kontaktu z deželo. Ulice polne sirot, umazanija, potepuški psi, gneča na cestah, prometni zamaški neevropskih dimenzij, promet brez pravil, zamude…Pa kljub vsemu, ljudje se smehljajo, kruto realnost jemljejo za dejstvo, ki se mu nima smisla upirati.

Cena safarijev v Nacianalnem parku Bandavgarh je podobna tisitim v Keniji in Južni Afriki, čeprav je verjetnost videti “velikega” mnogo manjša od tiste v Afriki, kjer je vsaj leva mogoče videti skoraj zagotovo. Kljub opozorilom vodje agencije, ki nam je pripravila potovanje, da na Tigra skoraj ni računati, smo očitno, vsaj kar se tega tiče, imeli veliko srečo, saj nas je privilegij doletel že na prvem safariju. Velika mačka je v popoldanskem soncu pred kuliso bambusa in okolišnjih hribov pozirala nestrpnežem v terencu, naklonila nekaj pogledov in se neslišno pogreznila v nepregledno zavetje gostega pragozda. Trenutki zaradi katerih smo preleteli desettisoč milj in odšteli skoraj enako vsoto evrov (za vso družino) bodo najbrž vedno ostali v spominu, upam da tudi otrokom, saj jih le ti, pri naši starosti, gotovo ne bodo več imeli možnosti ponovno doživeti.

Indija ni za vsakega popotnika. Presenečenj, tako pozitivnih in negativnih, je v talilnem loncu kultur, verstev, narodov, jezikov preveč za ljudi, ki se premočnemu toku popotniške usode ne bi mogli enostavno prepustiti.




Nekje na pol poti med Islandijo in Kanado je največji otok na svetu, ki ga skoraj v celoti pokriva tri kilometre debela ledena skorja. Če bi se ves led stopil, bi se gladina svetovnih morij dvignila za sedem metrov. Obiskali smo skrajni jugozahodni del, ki je začetku julija cvetel v pomladnih barvah, Med eskime se je pomešalo nekaj Dancev, ki v kratkih dveh poletnih mesecih skrbijo za logistiko nekaj sto turistov, potem pa svet ponovno zaspi, vkleščen v led in temo in nikakor si ne predstavljam tu preživeti zime. Grenlandija je samostojna država s 50000 prebivalci, ki imajo višji BDP kot Švicarji, vendar je kljub temu, vsaj za naše pojme, kvaliteta življenja skoraj na dnu. Prijetnih dvajset stopinj in triindvajset ur dnevne svetlobe omogoča turistu ene najlepših trekingov na svetu. Povsod je polno najčistejše vode, vidljivost pa je zaradi suhega zraka nadpovprečna. Grenlandijo zato obiskujejo ljubitelji narave in fotografije. Cene so nenormalno zasoljene, še večji problem pa je seveda dostopnost do dobrin, popolnoma osnovnih, ki jih je moč dobiti samo v mestecih, pa še to ne povsod. Popotniku tako svetujem , da se odpravi na pot popolnoma samozadosten in z mnogo dobre volje, ki bo počasi kopnela ob ceni piva, ki znaša približno dvanajst Eur za tri decilitre. Samota tu dobi nove razsežnosti, prav tako pa pojmi o vaseh in mestecih, ki tu spominjajo na pozabljene zaselke z nekaj počitniškimi hišicami.




Skandinavske dežele sem prvič obiskal že v študentskih letih z namenom izmenjave in študijske prakse. Takrat sem se mudil v Umea, daleč na severnem Švedskem. Skrivnostnost, nenavadno nihanje svetlobnega letnega ritma in pijančevanje do onemoglosti so mi ostali v sladko grenkem spominu. Kljub vsemu so mi dežele na severu vedno dajale občutek, kat da sem tam nekoč že bil, če ne sam, pa moji predniki. Čeprav s težavo sem tja gor spravil tudi družino, ni jim bilo žal, ko smo v Andenesu na severnih Lofotih, opazovali kite glavače, spali v ličnih predelanih ribiških hišicah na zahodni norveški obali, ukušali nesramno drago ribjo hrano in pili še bolj nesramno drago pijačo. Novoletna Kiruna, mestece, ki leži na najbogatejših nahajališčih železove rude na svetu in jo ravnokar selijo na drugo področje, je za naše novoletno razgrajaške pojme zares mrtvo mestece. Na zemljevid jo je postavil dvajset kilometrov oddaljeni Ledeni hotel, ki je kot prvi na svetu privabljal goste z vsega sveta. Temno zimsko potovanje smo si popestrili z jelenjo vprego, spanje v laponskih šotorih, na živalskih kožah, pri minus dvajsetih stopinjah, pa je prav tako nepozabno kot ribarjenje skozi luknje v ledu.




Do takrat nisem vedel da Oktoberfesta ne praznujejo samo v Nemčiji. Windhoek, glavno mesto, še do nedavnega nemške kolonije Namibije, prav tako gosti ta pivski festival. Dnevni let iz Frankfurta v kolonialno prestolnico naredi državo za Evropejce relativno lahko dostopno, vsekakor pa ne Evropsko varno. Diamanti so tisti, ki bogataše stare čipkaste dame Evrope, še vedno vabijo v tretjo deželo. Menda ležijo kar na peščenih plažah, zato so obale na Jugu dežele popolnoma zaprte obiskovalcem. Demokracija je nekaj kar pač taka dežela ne bo nikoli okusila. Govorance o svobodni ljudeh in umiku kolonialistov, prekinitvi Aparheida itd. se tukaj posušijo in izginejo v toplem vetru, ki prinaša vonj Atlantika preko Namiba, najstarejše puščave na svetu. Nepozabni let z lahkim letalom preko puščave do obale okostnjakov, kjer vroči pesek poljublja mrzli ocean, je doživetje, ki ga nihče, ki se že potrudi tako daleč od doma, ne bi smel zamuditi. V slabih treh tednih smo po popolnoma praznih makadmih uspeli prekrmariti dobrih 2000 km, ki so nas popeljali mimo najstarejših slikarij na svetu, revščine, ki si jo tu pri nas težko zamislimo, tjulenjev, ki se hranijo v bogatih mrzlih morjih, nasedlih ladij, ki so se izgubile v zahrbtnih meglah obale okostnjakov in nevarnih mest, kjer je torbice bolje nositi kar pod obleko.





  • Stran 2 od 9
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • (število prispevkov: 44)