Majhna dežela, ki nudi nevsakdanja doživetja. Živi vulkani in severni sij jemljejo sapo še tako zahtevnemu popotniku. Zaradi živahnega vremenskega dogajanja je priporočljiv najem avtomobila, s katerim se je mogoče relativno hitro pomikati po otoku in slediti vremenskim oknom, ki sredi zimskih noči ponudijo veličastne predstave zelenkaste svetlobe. Aktivnost Aurore Borealis je mogoče spremljati na spletnih straneh astronomskih društev kar nam lov na eno izmed naravnih čudes precej olajša. Za svetlobna doživetja so tako primerni meseci od novembra do marca, ki pa so hkrati žal tudi vremensko najmanj primerni meseci za obisk otoka. Uspelo nam je posneti tudi največji izbruh vulkana Barabunge po letu 1900. Pristop je mogoč samo z lahkim letalo ali helikopterjem, za kar je potreben kar zajeten kupček denarja, vendar je vredno in nepozabno. Na primeren vremenski trenutek za let nad živo, 2000 m visoko goro, smo čakali kar nekaj dni, vmes pa smo si krajšali čas z ogledom veličastni slapov, gezirjev in skromnih, vendar dragih gostilen, ki znajo postreči s hrano, ki bi jo težko dobili kjerkoli drugje. Govedino lahko zamenjate s kitovim mesom, s ponosom pa postrežejo domača piva in ledeniško vodo, ki je menda najboljša na svetu. Nacionalni ponos domačinov presega vsa pričakovanja turista in vsaj delček bi si ga lahko prisvojili.

Afrika ne izpusti brez trajnih spominov, prvo potovanje se shrani, globoko in kliče nazaj. Tako smo se tudi mi odpravili ponovno, čakat veliko selitev gnujev in zeber, na mejo med Kenijo in Tanzanijo, kjer milijon in pol kopiterjev prečka reko Maro, v želji za boljšimi pašniki na severu. Obdobje migracije in obdobje gostije za ogromne krokodile, veliko ravnotežje, veselo in tragično hkrati, od davnine in do danes, dogodek, ki ga s ponosom lahko spremlaj vsak. Prizori pokola, ko najšibkejši pristanejo na meniju pradavnih plazilcev, ne pustijo gledalcev brezbrižnih. Televizijske oddaje so eno, realnost v tridesetih metrih pa povsem nekaj drugega. Zvoki panike, čofotanja, oblaki prahu v vročem vetru, nevarni mrčes, plazilci pod nogami, razgreta pločevina trencev…Vsako popoldne smo se odpravili na obrežje reke v upanju da se velika skupina odloči tvegati življenja in popustiti neustavljivi želji prečkati reko, popustiti nagonu, ki je shranjeno v genih od praveka, ko so v sosednji Tanzaniji še bruhali vulkani. Asanta sane, kot pravijo Masai za tako doživetje, ko s svojimi plesi slavijo življenje in si mislijo Habuna makaka ali izkoristi dan, prav vsak, ki se zažne z vonjem po sveži divji travi savane in konča z zahodi za osamelimi kruhovci in iztegnjenimi vratovi žiraf. To je naš Safari ali po naše potovanje skozi življenje, pravijo domačini, ki sicer z veseljem sprejmejo bogate turiste, vendar pa vejo, da velikega neusmiljenega cikla življenja in smrti , v deželi, ki ne odpušča, kamor sodijo tudi sami, nihče še dolgo ne bo spremenil.

Lani je bilo ustanovljenih 56 ponudnikov zobozdravstvenih in drugih dentalnih storitev, letos do zdaj 31, od tega največ (15) v Ljubljani, štiri v Podravski regiji, po tri pa v Savinjski in na Goriškem, medtem ko je po drugih regijah vrata odprla ena oziroma dve novi ordinaciji. Število zasebnikov, ki so se letos odločili za zobozdravstveno dejavnost, je glede na lanske številke za 20 odstotkov višje.

Pred letom 2000 je bilo pri nas ustanovljenih 352 zobozdravstvenih in dentalnih ordinacij, kar pomeni več kot tretjino trenutno aktivnih zobozdravstvenih ponudnikov.

Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides, o zobozdravnikih:

Kako si lahko razlagamo to, da je vsako leto več zobozdravnikov?
"To kaže, da se zobozdravniki v javnem sektorju ne počutijo dobro. To so sicer tudi težnje mnogo drugih profilov, na primer družinskih zdravnikov. Razlog za zasebništvo je, da na ta način lažje razpolagajo s svojim delovnim časom. Moti jih tudi, da je po zdravstvenih domovih veliko administracije, čutijo, da to zajeda zdravstveni denar in s tem njihov zaslužek. Zato se jim zdi bolj gospodarno, da rezultate svojega dela žanjejo sami. To je edina logična razlaga."

Ali torej država slabo skrbi za segment zobozdravstva?
"Zobozdravnikov je v primerjavi s povprečjem EU pri nas dovolj. Čeprav danes diplomira veliko mladih zobozdravnikov, se mnogi ne želijo zaposliti na primarni ravni, saj čutijo, da je to zahteven poklic. Mlade skrbi, da bi imeli preveč pacientov in jih ne bi mogli natančno pregledati ter da bi zato naredili napako, zaradi katere bi bil pacient lahko oškodovan.

Zato bo te stvari nujno treba urediti. Treba bo sprejeti standarde za delo zdravnikov, da se bo vedelo, kaj mora zobozdravnik na primarni, sekundarni in terciarni ravni narediti za to, da prejme plačo, v kaj pa ga delodajalec ne more prisiliti. Preveč dela v medicini ni varno. Financiranje pa je druga zgodba, ampak to spada pod skrb države."

Kaj pričakujete v prihodnje, bo šel trend novih zobozdravnikov še naprej navzgor?
"Mislim, da se bo trend umiril, saj je zobozdravnikov ta trenutek dovolj. Dosegamo povprečje EU, razen če bodo tisti, ki so zdaj zaposleni v javnem zdravstvu, stopali na pot čistega zasebništva ali koncesionarstva."

Odstotkovno smo visok porast ponudnikov zobozdravstvenih storitev v Sloveniji, razumljivo, beležili v letih po osamosvojitvi, ko je država izvedla prehod v tržno gospodarstvo. Tako je imel leta 1989 zobozdravstveno dejavnost registrirano en zobozdravnik oziroma dentist, leta 1990 jih je bilo pet, v letu osamosvojitve pa devet.

Po pričakovanjih ima največ, 326, zobozdravnikov največja, to je osrednjeslovenska regija, 138 jih deluje na Podravskem, sledi Savinjska. Najmanj zobozdravnikov deluje v Spodnjeposavski in Zasavski regiji, v prvi jih je 21, v drugi 11.

Med zobozdravniki in delavci dentalne medicine je najbolj priljubljena organizacijska oblika registrirani zdravstveni delavec, zanjo se je odločila več kot polovica subjektov (495), sledijo družbe z omejeno odgovornostjo (326), samostojni podjetniki (101) in zavodi (43). Po en zobozdravnik oziroma delavec v dentalni medicini se je odločil za organizacijsko obliko družbe z neomejeno odgovornostjo, javnega zavoda, komanditne družbe in zadruge.

Prisilne poravnave in stečaji so pri zobozdravnikih redki. V zadnjih treh letih, vključno z letošnjim letom, ni bilo pri registriranih zobozdravnikih nobenega tovrstnega postopka. So bile pa zato v tem obdobju tri likvidacije.

Tajska, kot pravijo, je dežela smehljaja. Topla in lepa dežela, preplavljena s turisti, kar ji nekoliko ubije prvotni čar. Nasmehi čez čas niso več tako pristni kot na začetku in postanejo nekoliko bledi zaradi pretirane komercialnosti, kajti na Tajskem je vse naprodaj. Neizkušenemu popotniku dežela pričara vse elemente eksotike, vključno z lastnostmi tretjega nerazvitega sveta. V primerjavi z afriškimi deželami pa čar hitro izgine, saj kmalu ogotovimo, da prostitucija in vdajanje evropskemu in ameriškemu kapitalu prebivalce in deželo spreminja v velik zabaviščni park. Dežela je relativno varna, nekoliko bolj kot drugod pa je potrebno paziti na prevare, tudi na mestih, ki na prvi pogled nudijo vso možno varnost in evropski pristop do strank. Država je cenovno zelo ugodna, seveda pa je vse stvar iznajdljivosti…

Z družino smo uživali suho obdobje tamkajšnje zime s temperaturami okrog trideset stopinj. Podnebje se v istem času precej razlikuje odvisno od lokacije. Na severu je pozimi precej prijetno, še najbolj v hribih. Bangkok in dežela južno od  njega pa ločijo samo suha in mokra obdobja s temperaturami okrog trideset stopinj in precej več poleti.

V spominu nam je najbolj ostal tempelj, ki nudi zavetišče tigrom. Nepozabne slike otrok, ki se igrajo z mladimi živalmi, hranjenje in božanje ˝ta velikih¨ popolnoma zakrije pridih komercialnosti, ki nas je po malem spremljala celo potovanje. Čudovite plaže na jugu pa porodijo idejo, da morda nekoč pridemo kar za nedoločen čas nazaj.