Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.
Vsi prispevki Tomaža Rotarja
Poklon največjemu izmed genijev, Darwinu, je otočje v Pacifiku pod okriljem Ekvadorja. Nekdaj surova dežela, naseljena s posebneži, ki so tu nekoč obstali zaradi svoje ali drugega volje, je danes eden izmed paradižev in poslednjih oaz. Ekvator in vpliv Pacifika oblikujeta toplo in vlažno klimo. Tropske nevihte redno skrbijo za vremensko dinamiko, vendar dežnikov kljub temu ne poznajo, saj nima smisla, sonce hitro vse posuši. V krasni mednarodni družbi smo se vozili med otoki in sledili evoluciji, plavali z morskimi psi, občudovali akrobacije delfinov, morskih levov. Lene želve so opominjale, da si v življenju lahko vzameš čas, ptice pa potovanjem dajale svoje ime. Otočje bi moral obiskati vsak, ki ima voljo in sposobnost potovati, saj spada med največja čudesa.
Potovanje je relativno drago, vendar lokalne družbe skrbijo za dobro in varno logistiko, tako da časovno ni potratno. Pogoji za vstop v park so vsako leto težji (dražji), poleg tega pa oblasti precej omejujejo število obiskovalcev, kar seveda kompenzirajo z dvigom turističnih taks.
Potovanje je relativno drago, vendar lokalne družbe skrbijo za dobro in varno logistiko, tako da časovno ni potratno. Pogoji za vstop v park so vsako leto težji (dražji), poleg tega pa oblasti precej omejujejo število obiskovalcev, kar seveda kompenzirajo z dvigom turističnih taks.
Veliki kanjon je bil razlog, da smo se odpravili čez lužo. V Las vegasu smo najeli avto po ameriških standardih običajnih štiri tisoč kubikov požrešno mrcino in se odpravili na skoraj najbolj suho in vroče področje na planetu. Dolina smrti očara z neobičajnimi barvami in ubijalsko visokimi temperaturami, ki so sicer nekoliko omiljene s suhim zrakom. Makadami so kot nalašč za štirikolesni pogon, pogledi pa nudijo luni podobno pokrajino in poklon prvim priseljencem, ki so v nehumanih pogojih tu poiskušali ustvariti življenje.
Široke avtoceste omogočajo hiter transport do kanjona. Omejitve hitrosti so smešno nizke, kazni za prekoračitev pa nehumano visoke, zato je tempomat skoraj obvezna oprema. Veliki kanjon je vsekakor eno izmed čudes sveta. Dvakrat sem se spustil do reke Kolorado. Na samem robu je bilo prvomajskih pet stopinj, na dnu pa puščavskih trideset, kar je posledica skoraj dva tisoč metrov višinske razlike. Helikoptrski let preko luknje je vreden svojega denarja saj pričara razsežnosti največje brazgotine na planetu.
Potovanje smo zaključili po okusu otrok v angelskem Dysneylandu. Park je nesramno drag, starše pa pripelje do roba vzdržljivosti, ko sledijo neizmerni energiji otrok.
Široke avtoceste omogočajo hiter transport do kanjona. Omejitve hitrosti so smešno nizke, kazni za prekoračitev pa nehumano visoke, zato je tempomat skoraj obvezna oprema. Veliki kanjon je vsekakor eno izmed čudes sveta. Dvakrat sem se spustil do reke Kolorado. Na samem robu je bilo prvomajskih pet stopinj, na dnu pa puščavskih trideset, kar je posledica skoraj dva tisoč metrov višinske razlike. Helikoptrski let preko luknje je vreden svojega denarja saj pričara razsežnosti največje brazgotine na planetu.
Potovanje smo zaključili po okusu otrok v angelskem Dysneylandu. Park je nesramno drag, starše pa pripelje do roba vzdržljivosti, ko sledijo neizmerni energiji otrok.
Med najlepša potovanja bi uvrstil sicer z apartheidom in visokimi cenami zaznamovano Južnoafriško republiko. Dežela, ki so jo in jo še vedno izčrpavajo Nizozemci, preko svoje skoraj štiristo let stare East Indian Dutsch company, je še vedno polna diamantov, zlata in brezštevilčne črne delovne sile. Država daje pojem rasni in ekonomski razliki med ljudmi in imeti vse ali nič je tu edini način življenja.
Iz letališča kjer parkirajo le Mercedesi in Toyote smo se odpeljali v dobro varovano skrivnost med afriškimi parki, kjer za razliko od drugih ni Malarije in veliko turistov. Na meji z Botsvano, ob robu Kalaharija preseneča park Madikwe, kjer smo v zgodnjih svežih jutrih in poznih rdečih večerih med kruhovci in granitnimi balvani delili enake poglede z našimi skupnimi predniki, prvo Evo… Bušmani naj bi bili še danes taki kot nekoč, le kaj razmišljajo o mogočnih Toyotinih Land Cruiserjih in smešnih angleških klobukih. Velikih pet (lev, leopard, bivol, slon, nosorog) smo dobili, kot je bilo obljubljeno in še mnogo več, mnogo lepšega, tudi prvinskost črnih nasmehov, brez dolarskega ozadja. Težko je najti besede, superlative, ki bi obisku tega popka cilivizacije dala pravilen in pravičen opis.
Relatvno kratek let do Capetowna je bil zaradi mešanja vetrov z obeh oceanov precej razburljiv. Če bi odšteli visoko stopnjo kriminala zaradi prej naštetih vzrokov, bi bilo to eno najlepših mest na svetu. Povzpel sem se na mizasto goro, ki daje mestu prepoznaven pečat in se ozrl proti Antarktiki, ki sem jo že imel v žepu. Tržnica diamantov, čudovit akvarij, avtomobili arsitokratskih znamk, dragi lokali, s sončnimi terasami, v belo oblečeni potomci lastnikov dežele, diamanti na krvavih prstih evropskih dam in turisti daleč od doma, zaznamujejo mesto z univerzalno klimo večne pomladi in še bolj univerzalnim fevdalnim redom. Pingvini na plažah se ozirajo proti južnemu oceanu, ki šepeta zgodbe najpogumnejših, ki so utrli pot Evropejcem v svet brezkončnih možnosti izkoriščanja človeških in zemljskih virov.
Iz letališča kjer parkirajo le Mercedesi in Toyote smo se odpeljali v dobro varovano skrivnost med afriškimi parki, kjer za razliko od drugih ni Malarije in veliko turistov. Na meji z Botsvano, ob robu Kalaharija preseneča park Madikwe, kjer smo v zgodnjih svežih jutrih in poznih rdečih večerih med kruhovci in granitnimi balvani delili enake poglede z našimi skupnimi predniki, prvo Evo… Bušmani naj bi bili še danes taki kot nekoč, le kaj razmišljajo o mogočnih Toyotinih Land Cruiserjih in smešnih angleških klobukih. Velikih pet (lev, leopard, bivol, slon, nosorog) smo dobili, kot je bilo obljubljeno in še mnogo več, mnogo lepšega, tudi prvinskost črnih nasmehov, brez dolarskega ozadja. Težko je najti besede, superlative, ki bi obisku tega popka cilivizacije dala pravilen in pravičen opis.
Relatvno kratek let do Capetowna je bil zaradi mešanja vetrov z obeh oceanov precej razburljiv. Če bi odšteli visoko stopnjo kriminala zaradi prej naštetih vzrokov, bi bilo to eno najlepših mest na svetu. Povzpel sem se na mizasto goro, ki daje mestu prepoznaven pečat in se ozrl proti Antarktiki, ki sem jo že imel v žepu. Tržnica diamantov, čudovit akvarij, avtomobili arsitokratskih znamk, dragi lokali, s sončnimi terasami, v belo oblečeni potomci lastnikov dežele, diamanti na krvavih prstih evropskih dam in turisti daleč od doma, zaznamujejo mesto z univerzalno klimo večne pomladi in še bolj univerzalnim fevdalnim redom. Pingvini na plažah se ozirajo proti južnemu oceanu, ki šepeta zgodbe najpogumnejših, ki so utrli pot Evropejcem v svet brezkončnih možnosti izkoriščanja človeških in zemljskih virov.
