Afrika ne izpusti brez trajnih spominov, prvo potovanje se shrani, globoko in kliče nazaj. Tako smo se tudi mi odpravili ponovno, čakat veliko selitev gnujev in zeber, na mejo med Kenijo in Tanzanijo, kjer milijon in pol kopiterjev prečka reko Maro, v želji za boljšimi pašniki na severu. Obdobje migracije in obdobje gostije za ogromne krokodile, veliko ravnotežje, veselo in tragično hkrati, od davnine in do danes, dogodek, ki ga s ponosom lahko spremlaj vsak. Prizori pokola, ko najšibkejši pristanejo na meniju pradavnih plazilcev, ne pustijo gledalcev brezbrižnih. Televizijske oddaje so eno, realnost v tridesetih metrih pa povsem nekaj drugega. Zvoki panike, čofotanja, oblaki prahu v vročem vetru, nevarni mrčes, plazilci pod nogami, razgreta pločevina trencev…Vsako popoldne smo se odpravili na obrežje reke v upanju da se velika skupina odloči tvegati življenja in popustiti neustavljivi želji prečkati reko, popustiti nagonu, ki je shranjeno v genih od praveka, ko so v sosednji Tanzaniji še bruhali vulkani. Asanta sane, kot pravijo Masai za tako doživetje, ko s svojimi plesi slavijo življenje in si mislijo Habuna makaka ali izkoristi dan, prav vsak, ki se zažne z vonjem po sveži divji travi savane in konča z zahodi za osamelimi kruhovci in iztegnjenimi vratovi žiraf. To je naš Safari ali po naše potovanje skozi življenje, pravijo domačini, ki sicer z veseljem sprejmejo bogate turiste, vendar pa vejo, da velikega neusmiljenega cikla življenja in smrti , v deželi, ki ne odpušča, kamor sodijo tudi sami, nihče še dolgo ne bo spremenil.