Kanče, moje spoznanje

Morda bo zapis spominov in doživetij s tretjega najvišjega vrha na svetu nekoliko drugačen od prejšnjih dveh. Ne bo poln problemov, s katerimi sem se spopadal na veliki višini ob slabem veremenu, mrazu, lakoti, samoti… Dogodki na zadnjem osemtisočaku, ki mi je odprl svoja vrata, so bili zelo podobni kot na prešnjih dveh, zato bi bila samo zgodba o vzponu in spustu dolgočasna.

Po nepričakovanem naklučju sem se na Kanče znašel v pretežno ženski ekipi, ki je bila v celoti zelo uspešna. Na vrh sem imel čast priti skupaj s prvo Mehičanko, Japonko, Čehinjo in Švicarko na tej gori. Profesionalne ali polprofesionalne alpinistke, ki jim lahko pripišem vrhunsko telesno in psihično pripravljenost, izkušenost in poštenost do soplezalcev. Omenjene nimajo otrok in družin, razen ene, ki sta jo doma čakala dva osnovnošolca. To je bil njen prvi poiskus na gori, v času ko to pišem pa je že namenjena na K2, ki jo je spodnesel že dvakrat. Ko sem poslušal njeno življensko zgodbo o poklicnem in športnem  uspehu, sem jo na podlagi zakoreninjenih arhaičnih pogledov sam pri sebi označil za nenormalno, skoraj noro, saj je svoje otroke tako rekoč zapustila doma, v oskrbo možu in svoji sestri, sama pa stalno potuje po svetu in hodi po vrhovih Himalaje (bila je tudi prva dama iz svoje države, ki je osvojila Everest s severne strani). Ko sem dolge ure strmel v strop šotora, ki je drgetal zaradi neusmiljenega vetra sem spoznal , da imam sam podobno slab odnos do svoje družine in kar je najslabše, sem do takrat menil , da je moški in oče do takih dejanj bolj upravičen kot ženska oziroma mama.

Treking po deževnih gozdovih vzhodnega Nepala, ko smo vsi lahko le upali, da bo prenehalo deževati, je bilo megleno in mokro doživetje brez primere. Ko sem si s cigaretnimi ogorki odstranjeval pijavke in se zavijal v vlažno spalno vrečo, me je počasi začelo najedati domotožje. Občutek, ki sem ga tako dobro poznal, se kot večer s svojo samoto zahrbtno priplazi in nevarno razjeda upanje na cilj odprave. V trenutkih nemoči se sebično najprej obrnem na svojo ženo, ki vedno ve kako se problemu streže. Tople besede, ki so me v pragozdovih pod goro lahko dosegle le preko satelita, so kot topel čaj pogrele osamljeno dušo in vrnile upanje na uspeh. Nikoli nisem pomislil, da bi tudi ona doma potrebovala podobne besede. Sicer jo ne zebe, ni mokra ima streho nad glavo in hladilnik poln hrane, vendar ni hujšega kot samota, pogrešati nekoga daleč stran. Komu je torej težje, meni ali njej? Na odpravi skrbim samo zase in svoje preživetje, ona skrbi še za otroke in , kar je najteže, skrbi, da otrok ne bi skrbelo. Bi se bil sam sposoben postaviti v njeno kožo?  Bolj ko iščem odgovor na to vprašanje, bolj sem prepričen, da ne. Bi lahko krotil svoje ljubosumje, ko bi spremljal njene posnetke v družbi postavnih kolegov alpinistov z drugega konca sveta? Najbrš še teže.

Bazni tabor na Kanče je 5500 m.n.m.  in je tako najvišji bazni tabor na svetu. Osamljen otok rumenih šotorov obdan s prekrasnimi hribi kot  sta Janu in Jalunkang je tokrat gostil približno dvajset osebnih šotorov ločen tuš in sanitarije, ter dve kuhinji. Ekipa Seven Summits, ki sem se ji pridružil tokrat, je štela sedem članov in prav toliko šerp. Šef Dawa, najmlajši človek, ki je brez kisika preplezal vseh štirinajst osemtisočakov in je še vedno “predmet” raziskav višinske bolezni, se je pridružil nekoliko kasneje, ko je šlo “zares”. V bazi so bili tudi člani prve nacionalne Indijske odprave na Kanče, prepričani, da je gora sveta in da ženske ne sodijo v bazo. Zanimivi prepiri med šefi skupin so pripeljali tako daleč, da so predlagali celo odvzem dovoljenj naši skupini. Na koncu so jim morali celo bogovi poslati sporočilo in kot se spodobi za bogove , jasno in kruto. Pod vrhom sta umrla dva Indijca, višinska bolezen jima je zameglila um, kisik pa je prišel prepozno. Tudi precej drugih je dobilo resne ozebline in nepopravljive posledice. Z našo ekipo so bili prizanesljivi, prav vsem so dovolili na vrh, tudi meni, morda zato, ker spoznal, da je korajža in nesebičnost res ženskega spola in da je le ena tista, ki se jo splača imeti rad, ki se stalno sprašuje  kako mi gre in ki me bo vedno pričakala na letališču, ne glede na uspeh in moje sebično vedenje. Ima lastnosti, ki jih sam nimam in se jih na žalost niti ne trudim pridobiti. Je vedno z mano , čeprav mi ne sledi v globokem snegu, vedno čuti in razume moje trpljenje , čeprav ji ne zmzrzujejo prsti. Skrbi ,da nepogrešljivi Garmin kaže pravo pot, ji stalno sledi, ve kje sem, v megli, mraku, noči, slabem vremenu, čaka na moja sporočila obupa in nanje odgovarja premišljeno, brez tresočih znakov strahu. Zna napovedati vreme, opozarja na hude vetrove, ki lahko tako hitro toplo sapo spremenijo v ledeno smrt. Zdravi bolezni, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje, me rešuje pred pljučnimi in možganskimi edemi, brez klinične slike, brez aparatov, na daleč, s skromnimi sms sporočili. Ko me egoizem žene više in dlje skrbi za dom in posel. Hčeri sta varni pred zaskrbljujočimi in žalostnimi vestmi z gore, vesta le za lepe in sončne novice, ostalo obdrži zase, pogoltne, čeprav je grenko, boli in peče. Prenaša nestrpne znance, ki jih zanima kako nam gre tam daleč, njihovo radovednost poteši s premišljenimi  odgovori, ki ne obljubljajo ničesar izdajo le tisto kar je potrebno, da sreča nesebično ostane tam kjer mora biti, predvsem z mano. Sama jo namreč ne potrebuje, ker ve kaj počne, ker ima glavo stalno na pravem mestu in nikoli ne pusti, da bi jo zanesla čustva, niti strah in žalost, ki prideta, ko so noči mrzle in dolge in dnevi dolgočasni brez majhnih nepomembnih prepirov, brez petminutne kave zjutraj pred službo, brez utrujenega “Oj” ob koncu delovnega dne, brez tople roke v njeni ko zaspi dan. Sebi in hčeram odreka dobrine, ker so odprave drage, brez zagotovil o vrnitvi in uspehu,  ker se sam ne znam odreči, ker smo alpinisti najbolj sebični ljudje, ker sta vedno pomebna le vrh in uspeh, ne glede na posledice, zdravstvene, finančne, čustvene…Ker živimo v transu, ker sanjamo da je življenje le pot na vrh, tudi če se tam konča. Ker živimo le zase in le občasno za svojo družino. Ker si v svoja zamrznjena srca ne dovolimo spustiti toplino, ki jo nudi le družina in predvsem tista ki jo vodi, moja žena. Ženska, ki pogumu daje ime, brez katere najbrž mojih odprav ne bi bilo. Ženska, ki opravlja najtežji poklic na tem planetu, ki nima plačila, le zahvalo. Zato enkrat za vedno, vsi moji vrhovi so njeni, brez dvoma, brez zavisti, brez laži, brez pretiravanja.

Na spodnji povezavi si lahko preberete tudi članek o mojih podvigih:
https://www.delo.si/novice/slovenija/osvojitev-everesta-je-bila-zame-nekaksna-odresitev-190403.html