Primerjava primarne stabilnosti samovreznih in nesamovreznih zobnih vsadkov. Dvanajst tedenska klinična študija
Izvleček članka za revijo Medicina danes.
 
Aleksa Markovic´, DDS, PhD;* José Luís Calvo-Guirado, DDS, PhD, MSc;† Zoran Lazic´, DDS, PhD;‡
Gerardo Gómez-Moreno, DDS, PhD, MSc;§ Dejan C´ alasan, DDS, MSc;¶ Javier Guardia, DDS, PhD;**
Snježana Cˇ olic, DDS, PhD;* Antonio Aguilar-Salvatierra, DDS;** Bojan Gacˇic´, DDS, PhD;*
Rafael Delgado-Ruiz, DDS, PhD, MSc;†† Bojan Janjic´, DDS, MSc;¶ Tijana Mišic´, DDS
 
Povzetek članka:

Namen študije: Ovrednotiti vpliv načina priprave ležišča za vsadek in oblike zobnega vsadka (samo vrezni / ne samo vrezni) na stabilnost zobnih vsadkov vstavljenih v posteriorni del zgornje čeljustnice, kjer je  gostota kosti  D3 ali D4. Za merjenje stabilnosti je bila uporabljena resonančna frekvenčna analiza.

Materiali in metode: Med študijo je bilo vstavljenih 65 samovreznih (Blue sky Bredent, Senden , Nemčija) in 56 nesamovreznih (Standard Plus Straumann, Waldenburg, Švica) vsadkov. Vsi so bili vstavljeni v posteriorni del zgornje čeljustnice. Vsadki so bili vstavljeni po predhodni pripravi ležišča z lateralno kondenzacijo kosti ali z vrtanjem po določenem protokolu. Takoj po vstavitvi in kasneje v tedenskih intervalih do vključno dvanajstega tedna po vstavitvi je bila merjena stabilnost vsadkov z resonančno frekvenčno analizo.

Rezultati: Stabilnost takoj po vstavitvi kakor tudi ves čas opazovanja je bila znatno večja pri vsadkih, samovreznih in nesamovreznih , ki so bili vstavljeni v ležišča pripravljena z lateralno kondenzacijo kosti, v primerjavi s tistimi, ki so bili vstavljeni v ležišča pripravljena samo z vrtanjem kosti. Oba tipa vsadkov (samovrezni in nesamovrezni) so kazali podobno stabilnost takoj po vstavitvi in en teden po operaciji, če je bilo ležišče pripravljeno s predhodno kondenzacijo kosti. Samovrezni vsadki so  kazali znatno večjo  stabilnost pri meritvah od drugega do  dvanajstega tedna  po  vsaditvi. Med vsadki, ki so bili vstavljeni v ležišča pripravljena le  z vrtanjem, so ves čas merjenja znatno večjo stabilnost kazali samovrezni vsadki v primerjavi z nesamovreznimi.

Zaključek: Študija kaže, da je priprava ležišča samo z vrtanjem v mehki kosti (D3 in D4) neprimeren postopek. V kolikor se ga poslužujemo,  zaključki študije kažejo, da je znatno primernje uporabiti samovrezne vsadke. V mehki kosti (posteriorna maxilla) je zelo priporočljiva priprava ležišča s tehniko lateralne kondenzacije kosti, ne gled na tip uporabljenega vsadka.