Že precej odprav je poiskušalo osvojiti K2 pozimi. Alpinistična srenja loči koledarsko zimo, ki traja do 21. marca in meteorološko zimo, ki se konča konec februarja. Vrh še vedno ostaja nedotaknjen v takšnem ali drugačnem zimskem obdobju in še vedno čaka na odpravo, ki bo imela dovolj sreče in poguma da ji uspe zgrabiti enega večjih alpinističnih dosežkov modernega časa.
 
Od doma sem odšel 3.1.2020 in naslednji dan prišel v Islamabad. Letalska povezava s Scardujem, prestolnico Gilgit-Baltistana, kjer čaka tudi K2, je pozimi slaba in le občasna, tako da smo se z letalom odpravili proti Gigitu, ki ima redne povezave od tam pa s slabimi avtom do Scarduja po zimski Karakorumski avtocesti. Vožnja je zaradi sneženja, cestnih del, predvsem pa zaradi zlizanih letnih gum in okvar na avtomobilu trajala 16 ur, čeprav smo premagali le 180 km dolgo pot. Vmes smo zamenjali tudi avto , ki je bil prav tako brez gretja in na pol odprt kar pri 20 tih stopinjah pod ničlo ni prijetno.
 
V Scarduju smo pet dni čakali vodjo Mingmo G in alpinista Gao Lija, ki naj bi zamudila zaradi vize, ki do časa ni bila pripravljena. Vožnja do Ascoleja je bila zimskemu času in že opisane problematike prevoznih sredstev “zanimiva”, za evropske razmere pa smrtno nevarna. V Ascoleju, zadnji vasici pred Baltorom smo ponovno čakali predolgo, razlog naj bi bili pakistanski nosači, čeprav som bili že nekaj dni v zamudi.
 
Do baze smo hodili devet dni, gazili mestoma tudi več kot meter snega, temperature pa so bile ves čas globoko pod lediščem in prispeli na cilj 22.1.2020. Bazni tabor smo postavili zelo nizko, kar šest kilometrov stran od vznožja gore, kar je celo niže od področja, kjer se postavljajo letni bazni tabori, kljub nasprotovanju s strani Johna Snorrija, ki je bil sicer glavni pobudnik zimskega vzpona.
 
Po dnevu počitka smo začeli z vzponom. Prva rotacijo smo zaključili nekoliko na ABC jem, ki leži tik ob vznožju Abruzzijeve smeri, ki je bila tudi naša smer. Druga rotacija se je končala na C1 (prvi višinski tabor, 6000m), do kamor smo ob tem tudi uspeli napeljati vrvi. Mingma G in Gao Li sta takrat povsem brez napovedi in brez kakršnegakoli obvestila drugim udeležencem, na C1 tudi predspala in se vrnila naslednji dan z “slabimi” izkušnjami. Mingma G je napovedal da se najbrž na goro ne vrne več, češ ,da je premraz in da se boji tudi za svoje tri Sherpe, ki naj bi bili med najbolj izkušenimi na svetu. Vsi imajo “pod streho” vsaj nekaj vzponov na Everest, zimski Lhotse, Anapurno, Kanchenjungo…
Tretja rotacija se je za Sherpe končala nekoliko kad C1 in po prespani noči na C1, prav tako z argumentom o prehudem mrazu. S Snorrijem sva delo na gori nadaljevala sama, napeljala vrvi skoraj do C2, slabih 6700m in prespala na gori dve zaporedni noči brez problemov, ki naj bi bili večji od pričakovanih.
 
Mingma G je dva dni po tretji rotaciji naročil lastno evakuacijo zaradi domnevno slabega lastnega počutja in skrbi Gao Lija zaradi domačega Korona virusa, čeprav je bilo jasno da se Gao domov na Kitajsko zaradi karantene ne bo mogel takoj vrniti, z domačimi pa je bil lahko stalno v kontaktu preko satelitskega telefona. Internetne povezave, naj nam zaradi okvare Thuraya satelitskega sprejemnika, ni bilo moč vzspostaviti. Evakuacijo naj bi Mingma G plačal sam, nam to tudi zatrdil, saj Nepalci nimajo možnosti zavarovanja za reševanje zaradi prepogostih potegavščin in zlorab zavarovalnic v preteklosti. Za evakuacijo skrbita vedna dva helikopterja, kar pomeni šest prostih sedežev, cena je ne glede na zasedenost helikopterjev enaka. Tako smo imeli možnost transporta tudi drugi člani odprave. Odprava je bila teoretično končana saj so se brez vodje in enega člana odprave možnosti za uspeh precej zmanjšale. Če ne bi izkoristili te možnoasti prevoza, nas je v vsakem primeru čakala ponovna pot čez boltoro, brez osvojenega vrha in s tem dodatna nesmiselna izguba časa.
 
Kljub dejstvom je bil Snorri še vedno odločen ostati na gori, tako da v trenutku klicane evakuacije, tudi sam še nisem vedel, kako se bom odločil. Snorri je isto jutro, ko naj bi del odprave odletel v dolino, zaprosil tri preostale šerpe, naj začnejo z oskrbo C1 in morda C2 s kisikom in dodatnimi šotori. Podali so se na pot, vendar so že po dveh urah sporočili, da se je eden od Sherp poškodoval in da se vsi trije vračajo v bazo. Poškodovanec je sam prehodil šest kilometrov težkega terena, kar govori o “teži” poškodbe, vendar smo se kljub temu odločili da se bo vrnil v dolino s helikopterjem, ki je bil sicer že klican in napovedan popoldan istega dne. Nogo smo mu imobilizirali. Mingma G je sicer že sredi dneva evakuacijo preklical, češ da je predraga, sam pa sem ga postavil pred dejstvo in sicer:” če sherpa lahko hodi bo ostal tukaj in odprava se nadaljuje, če ne more hoditi potrebuje helikopter, ker namreč tudi Baltora v zimskih razmerah na poti nazaj, ne bo mogel prehoditi.” Helikopter je po preklicu preklica le prišel in vsi, vključno s Snorrijem, smo se tega dne vrnili z gore, saj so bile tudi teoretične možnosti za uspeh, pri tako okrnjeni ekipi, močno zmanjšane, oziroma nemogoče.
 
Nihče od nujnih evakuirancev (Mingma G in Sherpa) nista potrebovala medicinske oskrbe v Pakistanu, kjlub temu, da to oskrbo zavarovalnice Nepalcem krijejo. Morda nekoč dobimo podatke o tem kako zelo bolan je bil Mingma G in kako zelo je bila noga Sherpe poškodovana (Sherpa namreč ni šepal, ko ga nismo opazovali).
 
Opisani dogodki namreč postavijo sum, da je bila odprava pekinjena namerno, ne vemo zakaj. Sum podprira tudi neizpodbitno dejstvo, da so vizumi Sherpam pretekli konec februarja, torej bi morali glede na opisane pogoje na Baltoru in pogoje na Karakorumski cesti, bazo zapustiti že vsaj deset dni pred tem, torej v času, ko bi se obdobje za vzpon na vrh, šele pričelo.

Sam se izrazu “komercialna odprava” sicer izogibam, ker do sedaj še nisem dobil razlage zakaj bi bila neka odprava kalsične in druga komercialna, kljub temu da se vse odprave poslužujejo istih lokalnih nosačev in sherp, preko istih lokalnih agencij in vojaškega osebja. Ob tej odpravi pa se ne morem znebiti občutka, da je ta odprava res služila le komercialnim ciljem nekaterih ljudi. Upam da bova s Snorrijem nekoč dobila zadovoljivo razlago, ki bo logično podprla dogodke na gori, kajti izgovori o prehudem mrazu enostavno ne bodo dovolj, saj smo bili tam ljudje, ki smo bili na vremenske pogoje, ki so bili na tej odpravi boljši od pričakovanih, pripravljeni. Vsi od članov odprave smo najmanj enkrat že stali na K2, vsi imamo za sabo vsaj nekaj osemtisočako, kar je zadosten podatek ki podpira dejstvo o naši pripravljenosti. Vremenski pogoji so bili letos presenetljivo dobri, vetrovi v bazi nikoli niso presegli 20 km/h, na gori pa vsaj na višini , ki smo jo dosegli, nikoli 40 km/h . Cena odprave je bila previsoka, da bi se zadovljila z dosedanjo razlago Mingme G, ki temelji na smešnih “naključjih”, ki se na tako resni odpravi nikoli ne bi smela zgoditi.