Tomaž Rotar ve nekaj o življenju in smrti v skrajnih razmerah. Februarja 2021 je slovenski oralni kirurg sedel v utesnjenem šotoru na višini 7.300 metrov na K2, drugi najvišji gori na svetu. Več kot 20 alpinistov se je v temi zbralo na zasneženi polici in v tabor prispelo ob vse močnejšem vetru in temperaturah, ki so bile že pod –30 °C.
Da bi še imeli možnost doseči vrh, preden bi se vremensko okno, na katero so čakali, zaprlo, bi morali skoraj takoj ponovno kreniti.
Večina alpinistov je tisto noč ravnala razumno; ostali so na mestu in se ob zori spustili, mnogi pa so morali sprejeti dejstvo, da so vodniškim družbam plačali najmanj 20.000 funtov za priložnost, da pozimi dosežejo vrh, kar je prvič uspelo šele nekaj tednov prej. Drugi so začutili potrebo, da ponovno stopijo v temo in poskusijo uresničiti tisto, zaradi česar so pripotovali z drugega konca sveta.
Rotar je bil med sedmimi alpinisti, ki so se odločili nadaljevati. Obrnil se je šele več ur pozneje, ko je naletel na nepričakovano ledeniško razpoko. Trije drugi alpinisti so jo uspeli prečkati in nadaljevali pot. Ko se niso vrnili, je mrzlično iskanje pritegnilo pozornost svetovnih medijev, medtem ko so K2 preiskovali vojaški helikopterji in celo bojno letalo.
Vsi trije moški so tisto noč umrli. Minilo je več mesecev, preden so lahko našli njihova zamrznjena trupla. Ko je Rotar ta teden z znanim občutkom tesnobe spremljal novice o podvodnem plovilu Titan, je razmišljal o presojah premožnih pustolovcev, ko se znajdejo pred ključno odločitvijo: naj ostanemo ali naj gremo?
“To so enaki ljudje, ki čutijo enako privlačnost, pa naj gre za željo spustiti se globoko pod morsko gladino, povzpeti se zelo visoko ali teči zelo daleč,” pravi. “To je neke vrste bolezen, kot strup v žilah, ki te sili, da greš. Želiš si namreč tistega čudovitega občutka, ki pride, ko je nevarnosti konec in veš, da si nekaj dosegel. Potem pa sploh ne veš več, kako si živel pred tem, zato se vrneš in to ponoviš.”
