Skandinavske dežele sem prvič obiskal že v študentskih letih zaradi študijske izmenjave in prakse. Takrat sem se mudil v mestu Umeå, daleč na severu Švedske. Skrivnostnost, nenavadno spreminjanje dnevne svetlobe skozi leto in pijančevanje do onemoglosti so mi ostali v sladko-grenkem spominu.
Kljub vsemu so mi dežele na severu vedno dajale občutek, kot da sem tam nekoč že bil – če že ne jaz sam, pa moji predniki. Čeprav s težavo, sem tja gor spravil tudi družino. Ni jim bilo žal, ko smo v Andenesu na severnih Lofotih opazovali kite glavače, spali v ličnih, predelanih ribiških hišicah na zahodni norveški obali, okušali nesramno drage ribje jedi in pili še bolj nesramno drago pijačo.
Novoletna Kiruna, mestece, ki leži na najbogatejših nahajališčih železove rude na svetu in ki ga pravkar selijo na drugo območje, je za naše predstave o novoletnem razgrajanju zares mrtvo mestece. Na zemljevid jo je postavil dvajset kilometrov oddaljeni Ledeni hotel, ki je kot prvi tovrstni hotel privabljal goste z vsega sveta.
Temno zimsko potovanje smo si popestrili z jelenjo vprego. Spanje v laponskih šotorih na živalskih kožah pri minus dvajsetih stopinjah pa je prav tako nepozabno kot ribolov skozi luknje v ledu.
