Vaša vprašanja

Postopek beljenja je relativno enostaven v primerjavi z drugimi stomatološkimi storitvami, ki so namenjene izboljšanju videza. Pacientu zaščitimo ustnice in vestibularno področje (področje ustnic in mehkih tkiv pred zobmi), namestimo sesalec za sesanje sline, zaščitimo dlesen okrog zob z trdo kompozitno maso, ki se strdi pod modro svetlobo in na zobe nanesemo obarvan gel za beljenje. Beljenje poteka od deset do dvajset minut (odvisno od kemične sestave, tipa beljenja…). po beljenju gel temeljito speremo, odstranimo zaščito in pacientu odsvetujemo kajenje, pitje kave in črnega čaja vsaj tri dni. Opisan način je le eden od načinov beljenja, ki pa ne temelji več na kislinskih belilnih gelih, kot v preteklosti. V uporabi so druge manj agresivne snovi. Uporabljamo tudi način beljenja z lučko.
Posledice beljenja so seveda bolj bela sklenina, vendar se je treba zavedati določenih barvnih okvirov. Vsekakor se z beljenjem ne da doseči popolnoma enakomerno belih zob.
Če govorimo o negativnih posledicah lahko omenimo prehodno sklelenje zob na spremembe temperature ali kislosti. Vsekakor gre pri beljenju za spremembo strukture oziroma organiziranosti skleninskih kristalov na zobni površini, kar bi lahko smatrali za neko mikro poškodbo, vendar bolj v teoretičnem smislu. Odločitev za beljenje zob je popolnoma subjektivne narave in z izboljšanim zdravjem zob nima nobene povezave.
Dolgotrajnost učinka je odvisna od razvad pacienta (kajenje, pitje kave, higiena…) in jo lahko merimo v letih.
Beljenje stane 250 Eur.

Za vsak problem in vsak zobni status vedno obstaja več različnih rešitev. Kot ste napisali so vam problem začasno že rešili z delno snemno protezo, ki pa žal ponavadi povzroča večje ali manjše probleme.
Vsadki so vedno zaželjena rešitev, saj predstavljajo stabilno, fiksno, estetsko zadovoljivo in trajno sanacijo problema.
Glede na opisano lokacijo izgubljenih zob dopuščam možnost, da bi bila operacija vsaditve združena z operacijo dviga sinusnega dna. V zgornji čeljusti v predelu ličnikov in kočnikov namreč ponavadi ni prisotna zadovoljiva debelina kosti za vsaditev. Debelino kosti povečamo z dodajanjem umetne kosti s pristopom skozi ležišče za vsadek ali stranskim pristopom direktno v obnosno votlino. Vsekakor nujnost tega posega ni pravilo, za natančen odgovor bi potrebovali oropanski (pregledni RTG posnetek).
Že z vsaditvijo dveh vsadkov lahko dosežemo stabilnost konstrukcije, vendar bi o tem lažje razpravljali po kliničnem pregledu. Število potrebnih vsadkov je odvisno od statičnih pogojev v ustni votlini, števila še prisotnih zob in nekaterih drugih dejavnikov.
Operacija traja približno slabo uro. Čas osteointegracije (čas, ki je potreben, da se vsadki sprimejo s kostjo) je odvisen od gostote kosti in znaša od treh do šestih mesecev. Ves ta čas nosite tak ali drugačen začasen protetični nadomestek.

Veselimo se vašega obiska.

Na vprašanje je zelo težko odgovoriti brez natančnaga pregleda. Zavedati se morate, da lastnih zob nimata več in da se morate na protezo tudi nekoliko privaditi. Privajanje lahko traja nekaj mesecev. Anatomski pogoji za dobro stabilnost proteze ponavadi niso najboljši. Proteza sedi na ostankih kostnega grebena, kjer so nekoč bili zobje. Greben je ponavadi zelo resorbiran, kar pomeni, da je njegova vertikalna komponenta močno zmanjšana. Proteza tako nima ustrezne podlage za normalno delovanje. Za začetek priporočam, da si pomagate z gelom za pritrjevanje proteze. Začetno obdobje privajanja bo tako laže minilo. Če po privajalnem obdobju proteza še vedno ne bo normalno funkcionirala priporočam vsaditev najmanj dveh vsadkov in izdelavo implantno podprte totlne proteze.

Proteza z vlito bazo je v primerjavi z navadno akrilatno protezo mnogo bolj rigidna, kar pomeni, da se pri obremenitvah na udaja silam, ki nanjo delujejo. Posebno oblikovani retencijski elementi, torej zapone in naslonke, pritrjuje protezo na zobe nosilce na tak način, da so le ti obremenjeni v svoji navpični osi. Rigidnost proteze in oblika retencijskih elementov skrbita, da obremenitev pri delovanju proteze ne povzroča majavosti in izgubo lastnih zob, kar za navadno akrilatno protezo vsekakor ne moremo trditi. Doktrina akrilatno protezo smatra le kot začasni snemnoprotetični nadomestek. Zaradi ulitih zapon, katerih prožnostne lastnosti so mnogo boljše od peresne žice, ki tvori zapone pri akrilatni protezi, je pritrjevanje take proteze na zobe nosilce mnogo boljše. Zaradi močne kovinske konstrukcije je proteza odporna na lom že pri zelo majhnih premerih elementov, tako je končen izdelek lahko mnogo bolj gracilen in paciente manj moti pri delovanju. Ker se večji delež griznih sil prenaša na zobe nosilce, je podporna sluznica in pod njo ležeča kost manj obremenjena, kar pomeni, da se bo čeljust počasneje raztapljala, dalj časa nudila ustrezno anatomsko podlago za delovanje proteze in s tem pacientu zgotavljala izgubljene lastne zobe.

Prejete doze so pri digitalni rentgenologiji približno desetkrat manjše. Vzrok temu je mnogo večja občutljivost digitalnega senzorja za RTG žarke. Zaradi večje občutljivosti lahko predmet RTG slikanja (zob) obsevamo z manjšo dozo žarkov. Škodljivost, ki deluje na obsevan organ je tako precej manjša in postopek manj tvegan. Kljub temu se je potrebno držati pravila, da mora biti vsako slikanje strokovno upravičeno, saj se doze, ki jih pacienti in terapevti dobivajo pri RTG slikanju kopičijo vse življenje.

Uspešnost endodontskega zdravljenja je odvisna od mnogih dejavnikov. V prvi vrsti od stanja zoba oziroma obzobnih tkiv v času, ko se je terapija začela. V primeru zdravljenja vnetja zobne pulpe (torej diagnoza pulpitis), kar pacient čuti kot hudo bolečino na zobu, ki se je pojavila prvič, je prognoza zdravljenja dokaj dobra. Če je bil zob prizadet že pred časom in so se bolečine pojavile ponovno, sklepamo, da imamo opravka že z dalj časa mrtvim zobom. V tem primeru zdravimo tako imenovano gangreno zobne pulpe. Bakterije so se že naselile v koreninskih kanalih in so najbrž že okvarile tudi obzobna tkiva v predelu zobnega vrška. Zdravljenje v tem primeru je precej dolgotrajnejše, prognoza pa precej slabša.
Kar se tiče kvalitete zdravljenja s strani različnih zobozdravnikov sem mnenja, da se vsi na moč trudijo, vsekakor pa način zdravljenja določa doktrina. Oprema za koreninsko zdravljenje pa se seveda od ordinacije do ordinacije precej razlikuje. Danes si dobrega koreninskega zdravljenja ne predstavljamo brez sprotne uporabe rentgenskega aparata, apex lokatorja, za določanje dolžine koreninskih kanalov, koferdama za zaščito operativnega polja in navsezadnje operacijskega mikroskopa, ki nam omogoča lokacijo mikroskopsko majhnih vhodov v koreninske kanale. Za uporabo vsega tega potrebujemo ogromno časa. Našteto je seveda povezano z velikimi stroški, ki pa jih po naših izkušnjah zavarovalnica nikoli ne bo pokrila.

Koreninsko zdravljenje in krvavitev dlesni ob stimulaciji v medzobnem prostoru ponavadi nimata skupnega imenovalca. Dlesen krvavi zaradi stalnega draženja z bakterijskim plakom. Zakaj na tem mestu krvavi bolj kot na drugih lokacijah pa je glavno vprašanje. Največkrat so to prostori, ki so čiščenju teže dostopni. Dlesen v medzobnih prostorih med ličniki in kočniki ponavadi krvavi bolj kot med sekalci, saj je čiščenje spredaj lažje in hitrejše. Glede na to, da je bil zob že koreninsko zdravljen je najbrž na kroni prisotna neka obsežna dograditev. Dograditev je lahko poškodovana, pomanjkljiva ali porozna. Lahko se je odlomil delček trde zobne snovi. Vsi ti problemi povzročajo večjo akumulacijo plaka v medzobnem prostoru in močnejše draženje dlesni.
Prizadet medzobni prostor je potrebno bolj temeljito čistiti in če kljub temu krvavitev ne popusti zamenjati obnoviti ali spremeniti restavracijo obstoječe zobne krone.

Veselimo se vašega obiska