Vaša vprašanja

Gnitje zob ali zobni karies je teoretično možno preprečiti. Ključna je sprememba prehrane. Glavni vzrok nastanka kariesa je prisotnost bakterijskih hranil na zobnih površinah. Bakterije s svojim metabolizmom spremenijo kislost na skleninski površini in s tem povzročijo njeno raztapljanje ali demineralizacijo, kar pomeni začetek karioznega procesa. Hrana za bakterije so ogljikovi hidrati, kar ne velja za beljakovine in maščobe. Če bi iz prehrane izločili prehrambene elemente za bakterije, kariesa ne bi bilo. Tako eskimi ne poznajo zobne gnilobe, čeprav ne uporabljajo zobnih ščetk.
Z radikalno popolno higieno, bi se prav tako dosegel enak učinek, vendar teoretično ogljikovi hidrati predstavljajo medij za rast bakterij že med samim aktom hranjenja, tako, da popolne odsotnosti bakterijskih hranil ne moremo zagotoviti.

Dober tek!

Zobni vsadki spadajo med zaneslivejše oralno kirurške storitve, vendar tudi tu lahko beležimo določen delež neuspehov. Izgube delimo na zgodnje in pozne. Zgodnji zgubi botrujejo zapleti med samim posegom vsaditve (krvavitve, slaba gostota kosti, slabi anatomski pogoji, neizurjenost operaterja...) ali kmalu po njem (krvavitve, infekcije, takojšnja preobremenitev, nespoštovanje navodil po posegu...). Pozne izgube pa so predvsem posledica neprimernega pacientovega ravnanja (kajenje, in slaba higiena). Oba vzroka botrujeta nastanku priimplantnih vnetij (periimplantni mukozitisi in periimplantitisi), ki povzročijo počasno izgubo kostne mase okoli vsadka in s tem njegov izpad.
V Sloveniji beležimo 90% deset letno preživetje vsadkov. Spodnja čeljustnica je za vsaditev zaradi visoke kostne gostote mnogo bolj primerna kot zgornja.

Kar pogumno na operacijo!

Stabilnost proteze je največji problem s katerim se soočamo od samega začetka protetičnega nadomeščanja zob. Semna proteza, ki zaradi anatomskih pogojev v ustih ali drugih razlogov ni dovolj stabilna vsekakor ne zadosti funkcionalnim, estetskim in subjektivnim kriterijem pacienta.
Zobni vsadki rešujejo probleme retencije oziroma pritrjujejo in držijo na svojem mestu protetične nadomestke, kjub temu da pacient nima zadostnega števila lastnih zob oziroma lastnih retencijskih elementov. Protetični nadomestki na vsadkih so lahko snemni (proteze), ki jih pacient še vedno lahko snema po lastni volji, ali fiksni, ki so stalno prisotni v ustih (mostički, krone).Ti nadomestki zaradi svoje visoke stabilnosti nudijo funkcionalno in estetsko sanacijo ter kar je najpomembnejše okluzijsko ugodje in zadovoljstvo pacienta.

Lep dan še naprej!

Zobne krtačke bi v grobem lahko razdelili v tri skupine: ročne (klasične in medzobne) in električne. Klasične ročne krtačke so različnih velikosti in oblik ter treh različnih trdot: mehke, srednje in trde. Velikost in oblika je stvar osebne izbire. Trdoto krtačke pa bi lahko izbirali glede na občutljivost dlesni. Bolj ko je dlesen občutljiva, torej se zaradi ponavljajoče poškodbe ob ščetkenju umika, bolj mehko krtačko naj bi izbrali. Ob tem naj poudarim, da umik dlesni iz zobnih vratov in pojav klinastih erozij predvsem botrujeta nepravilni tehniki ščetkenja. Največkrat izberemo srednjo trdoto.
Medzobne krtačke so namenjene čiščenju medzobnih prostorov v predelu papil. Medzobni prostori so glavne regije habitualne nečistoče. Največ plaka in bakterij v ustih se zadržuje ravno na teh mestih. Debelino krtačke izberemo glede na velikost medzobnega prostora. Če je medzobni prostor pretesen in krtačke ne moremo potisniti med zobe, raje uporabimo nitko.
Električne krtačke so prišle v uporabo v zadnjem času. Če znamo pravilno uporabljati ročne krtačke nam električne ne nudijo bistvene prednosti. V težko dostopnih predelih v ustih, kjer z ročno težko manevriramo pa temu ni tako. Določene električne krtačke z vibracijami, ki jih povzročajo tudi dobro masirajo dlesen. Masaža dlesni poveča pretok krvi skozi dlesen, kar je vsekakor pozitivno; hitrejša regeneracija po posegih, zmanjšanje vnetnih procesov...
Načeloma velja, da je vsaka krtačka odlična, če se le uporablja.

Spremembe na jeziku, ki so belo obarvane, imajo lahko zelo različna ozadja. Najpogosteje imamo priložnost opazovati difuzna obarvanja, ki pokrivajo tretjino ali celo večji delež jezika bliže njegovemu korenu (zadaj). Sprememba je ponavadi povezana z drugimi sistemkimi spremembami v telesu (zmanjšanje odpornosti, prehlad...). Spremembe so lahko prisotne tudi daljši čas, celo nakaj tednov. Lokalna, ostro omejena zabarvanja, so vredna večje pozornosti. Botrujejo jim različni vzroki. Največkrat je vzrok termična ali kemična travma: opeklina z vročo hrano, jedilnim priborom, opeklina z visoko koncentracijo alkohola (propolis) ali povzročena pri zobozdavniškem posegu z medikamenti. Med relativno pogoste vzroke prištevamo tudi pojav glivične infekcije (Candida Albicans). V tem primeru lahko belo spremembo sami odstranimo z suho gazo. Je prav tako lahko posledica sistemskih sprememb povezanih s splošno odpornostjo. Vsekakor je treba pojav pokazati strokovnjaku saj navsezadnje, sicer malo verjetno, bi bila lahko sprememba tudi nevarna. Verjetnost prekanceroza obstaja njeno prisotnost pa lahko potrdimo šele s histološko preiskavo.

Veselimo se vašega obiska.

Zdravljenje parodontalne bolezni se začne s poukom o ustni higieni. Glavni vzrok za vnetje obzobnih tkiv je prisotnost bakterijskega plaka, torej slaba ustna higiena. Če je bolezen v svoji začetni fazi se stanje že s spremeninimi navadami precej ali popolnoma izboljša.
Če je vnetje poleg obrobne dlesni že načelo tudi druge obzobne strukture se terapija nadaljuje s čiščenjem kamna, luščenjem in glajenjem zobnih korenin v žepkih, kiretažo žepkov in navsezadnje kirurška terapija; reženjske operacije in tkivno vodena regeneracija z nadomeščanjem izgubljene kostne mase. Na žalost ogromno zob ljudje izgubimo zaradi parodontalne bolezni. Problematična je predvsem zgodnja diagnostika. Bolezen na samem začetku poteka asimptomatsko, torej brez bolečin, razen občasne krvavitve iz dlesni. Stroka poudarja pomembnost ortopanskega rentgenskega posnetka, saj je škodljivost v primerjavi s pomembnimi infomacijami glede propadanja obzobnih tkiv, zanemarljiva.

Strokovno je izraz parodontoza rezerviran za juvenilni parodontitis. Bolezen je v primerjavi s parodontalno boleznijo k sreči zelo redka. Zanjo je značilno hitro in obsežno propadanje obzobnih tkiv vključno s kostjo. Bolezen se ponavadi začne že zgodaj v mladosti. Propadanje dlesni je ponavadi omejeno na prve kočnike in na sekalce ter je ponavadi obojestransko. V tem primeru govorimo o lokalizirani parodontozi ali juvenilnem parodontitisu. Pri generalizirani parodontozi propada tkivo skoraj enakomerno okoli vseh zob. Bolezen zahteva hitro in odločno ukrepanje, brez tega namreč lahko pride do izgube zob že pri dvajsetih letih. Ob vsem bolezenskem dogajanju so dlesni ponavadi videti zdrave. Bolezen je dedno pogojena. Pri nas se je izraz udomačil in nadomešča izraz parodontalna bolezen, ki praviloma pomeni obolenje obzobnih tkiv. Parodoncij namreč pomeni "tkivo okoli zob".

Nezdravljena parodontalna bolezen lahko poslabša sladkorno bolezen. Na potek sladkorne bolezni škodljivo vplivajo C reaktivni proteini, ki jih je mogoče najti v serumu bolnikov z parodontalno boleznijo. Na katedri za ustne bolezni in parodontologijo Medicinske fakultete v Ljubljani so naredili raziskavo, ki je pokazala, da le okoli 40% sladkornih bolnikov meni, da se bolezen odseva tudi v ustni votlini. Znanstvene študije v mnogih drugih državah pa so pokazale, da obojestranska povezanost obstaja. Iz zaključkov študij se je oblikovala doktrina, ki pravi, da je preprečevanje in zdravljenje parodontalne bolezni sestavni del zdravljenja sladkorne bolezni.
Načela zdravljenja parodontalne bolezni pri sladkornih bolnikih so enaka, kot pri titih, ki sladkorne bolezni nimajo. Posebno pozornosz bi morali nameniti ljudem, ki imajo dejavnike tveganja za sladkorno bolezen, četudi bolezni še sploh nimajo razvite, saj bi tako preventivno delovali tako na pojavnost parodontalne in sladkorne bolezni.

Sladkorna bolezen je metabolična motnja, pri kateri imajo pacienti povečano količino sladkorja v krvi, zaradi motnje v izločanju ali delovanju inzulina. Posledice sladkorne bolezni v telesu nastanejo zaradi stalno povečane koncentracije glukoze v krvnem obtoku. Pacienti so tako bolj dovzetni za nastanek različnih vnetij, tudi vnetij obzobnih tkiv. Lahko trdimo, da je sladkorna bolezen krivec za hitrejše napredovanje parodontalne bolezni, če že ne za sam nastanek. Poleg tega da se vnetje razvija hitreje, pa se zaradi oslabljene obrambe tkiv, tudi rane celijo precej počasneje. Sladkorna bolezen vsekakor pripelje do slabšega stanja obzobnih tkiv, obratno pa lahko parodontalna bolezen poveča možnost komplikacij pri sladkornih bolnikih.

Škripanje z zobmi (bruksizem) je motnja, ki je v porastu predvsem pri mlajših pacientih. Vzroki so različni. Plomba na zobu, ki moti okluzijo ali artikulacijo, torej kontakte med zobmi, lahko povzroči podzavestno drgnenje ali stiskanje z zobmi, saj s tem poskuša pacient motnjo odstraniti. Novi ali neustrezni protetični nadomestki, prav tako spremenijo medčeljustne odose in po podobnem mehanizmu povzročijo bruksizem. V zadnjem času se veliko govori o stresu kot povzročitelju bruksizma. Stresne motnje se na nek način projecirajo na reven stomatognatnega sistema, ki ga sestavljajo žvekalne mišice, čeljustnice z zobmi in živčevje, ter tako povzročijo moteno delovanje le tega, kar se odraža kot bruksizem. Vsekakor je treba na problem čim hitreje odgovoriti in ga glede na vzrok zdraviti. Največkrat paciente oskrbimo tudi z opornicami, ki po eni strani nudijo zobnim površinam dobro zaščito med drgnenjem v situacijah, ko se dogajanja sploh ne zavedamo (spanje), po drugi strani pa postavijo čeljustnice z zobmi v nov medsebojen odnos, kar privede do izgube "mišičnega spomina" , kar sčasoma pomeni tudi prenehanje bruksizma. Opornice so narejene iz poltrdega akrilata in se jih največkrat nosi le ponoči. Za zdravljnje je najpomembnejše odkritje vzroka, ki pa je na žalost največkrat iatrogen, torej nevede povzročen pri zobozdravstvenih terapijah.

Veselimo se vašega obiska in rešitve problema.