Afrika ne izpusti brez trajnih spominov, prvo potovanje se shrani, globoko in kliče nazaj. Tako smo se tudi mi odpravili ponovno, čakat veliko selitev gnujev in zeber, na mejo med Kenijo in Tanzanijo, kjer milijon in pol kopiterjev prečka reko Maro, v želji za boljšimi pašniki na severu. Obdobje migracije in obdobje gostije za ogromne krokodile, veliko ravnotežje, veselo in tragično hkrati, od davnine in do danes, dogodek, ki ga s ponosom lahko spremlaj vsak. Prizori pokola, ko najšibkejši pristanejo na meniju pradavnih plazilcev, ne pustijo gledalcev brezbrižnih. Televizijske oddaje so eno, realnost v tridesetih metrih pa povsem nekaj drugega. Zvoki panike, čofotanja, oblaki prahu v vročem vetru, nevarni mrčes, plazilci pod nogami, razgreta pločevina trencev…Vsako popoldne smo se odpravili na obrežje reke v upanju da se velika skupina odloči tvegati življenja in popustiti neustavljivi želji prečkati reko, popustiti nagonu, ki je shranjeno v genih od praveka, ko so v sosednji Tanzaniji še bruhali vulkani. Asanta sane, kot pravijo Masai za tako doživetje, ko s svojimi plesi slavijo življenje in si mislijo Habuna makaka ali izkoristi dan, prav vsak, ki se zažne z vonjem po sveži divji travi savane in konča z zahodi za osamelimi kruhovci in iztegnjenimi vratovi žiraf. To je naš Safari ali po naše potovanje skozi življenje, pravijo domačini, ki sicer z veseljem sprejmejo bogate turiste, vendar pa vejo, da velikega neusmiljenega cikla življenja in smrti , v deželi, ki ne odpušča, kamor sodijo tudi sami, nihče še dolgo ne bo spremenil.

Tajska, kot pravijo, je dežela smehljaja. Topla in lepa dežela, preplavljena s turisti, kar ji nekoliko ubije prvotni čar. Nasmehi čez čas niso več tako pristni kot na začetku in postanejo nekoliko bledi zaradi pretirane komercialnosti, kajti na Tajskem je vse naprodaj. Neizkušenemu popotniku dežela pričara vse elemente eksotike, vključno z lastnostmi tretjega nerazvitega sveta. V primerjavi z afriškimi deželami pa čar hitro izgine, saj kmalu ogotovimo, da prostitucija in vdajanje evropskemu in ameriškemu kapitalu prebivalce in deželo spreminja v velik zabaviščni park. Dežela je relativno varna, nekoliko bolj kot drugod pa je potrebno paziti na prevare, tudi na mestih, ki na prvi pogled nudijo vso možno varnost in evropski pristop do strank. Država je cenovno zelo ugodna, seveda pa je vse stvar iznajdljivosti…

Z družino smo uživali suho obdobje tamkajšnje zime s temperaturami okrog trideset stopinj. Podnebje se v istem času precej razlikuje odvisno od lokacije. Na severu je pozimi precej prijetno, še najbolj v hribih. Bangkok in dežela južno od  njega pa ločijo samo suha in mokra obdobja s temperaturami okrog trideset stopinj in precej več poleti.

V spominu nam je najbolj ostal tempelj, ki nudi zavetišče tigrom. Nepozabne slike otrok, ki se igrajo z mladimi živalmi, hranjenje in božanje ˝ta velikih¨ popolnoma zakrije pridih komercialnosti, ki nas je po malem spremljala celo potovanje. Čudovite plaže na jugu pa porodijo idejo, da morda nekoč pridemo kar za nedoločen čas nazaj.

V želji, da bi otroci videli Severne medvede, smo se odpravili na otočje, nekaj ur leta s severne Norveške proti polu. Svalbard gosti 2400 prebivalcev in 3000 Belih medvedov, ki so tu zaščiteni. Longerbyen, prestolnica, polna motornih sani, kjer prezeba  večina ljudi, je tiho, za evropsko oko zapuščeno mestece z eno širšo ulico, kjer je odprtih nekaj trgovin in gostilna, kjer prodajajo živila in za turiste privlačne kože jelenov, volkov in medvedov, ki jih sicer uvozijo iz Kanade, kjer Inuiti še lahko lovijo. Nekaj turističnih firm ponuja izlete okrog in po otočju, kar je skoraj edina možnost za vandranje naokoli, potrebujete namreč zaščito pred medvedi, ki jo nudijo le oboroženi vodiči. Huntingrutten, družba s tristo letno tradicijo nam je ponudila najlepše in kar se  da toplo potovanje z ladjico do otoka Mofen, znotraj polarnega ( 80-i vzporednik) kroga. Obiskali smo dihjemajoče ledene fjorde, kolonije mrožev, zapuščene naselbine kitolovcev, najsevernejše mestece na svetu (Ny Alesund), premogovniško mesto duhov v ruski lasti, skromna lovska zatočišča in naleteli na medvedko z mladičem, ki smo ju lahko opazovali debelo uro. Potovanje se težko kosa z ostalimi, saj je edinstveno, cenovno zahtevno, logistično težko izpeljivo, ker zahteva rezervacijo daleč vnaprej, primerno za potrpžljive, vremensko neobčutljive in ljubitelje nizkih temperatur.

Če bi si človek sam ustvaril raj, bi bil najbrž podoben prav temu. Sejšeli,  kot kamenčki, ki jih je Bog odvrgel v lužo Indijskega oceana, tvorijo z gostim tropskim rastjem pokrito otočje, ki nudi stalen dom nekaj deset tisočem srečnežev, ki v glavnem zelo dobro živijo od denarja bogatih turistov. Tudi brez tega bi jim šlo, saj banane in kokosovi orehi dobesedno padajo v naročja nikoli lačnih in prezeblih ljudi, ki lahko za priboljšek lovijo v najbolj bogath morjih tega sveta. Ekvatorialno sonce obseva, zaradi tropskih ploh, vlažne palme, tako da ni čudno, da samo tu rastejo tiste z največjimi oreški na planetu (Coco de Mer), pridružujejo se jim največji sadeži (Jackfruit) in še nekaj sto endemičnih vrst. Na otokih so si zgradili domavanja tisti, ki jim je življenje postreglo z obiljem; kralji in princi , šejki, maharadže pa tudi tisti brez rodovnika, ki jim je kapitalizem pisan na kožo. Zbujajo se na najlepših plažah in se po tropskih večerih udajajo barvam sonca, ki se potaplja v Indijski ocean. Prišleki, si lahko privoščimo tedensko bivanje v zemeljskem raju, za relativno precej visoke cene. Na voljo so nam čudoviti hoteli s peščenimi plažami pred vrati, med otoki se je mogoče voziti z jahtami in scuterji, športnim letali in helikopterji. Sprehodi po deževnem gozdu od plaže do plaže so nekoliko naporni zaradi visokih temperature in vlage. Na otoku ni strupenih kač, le nakaj sitnih pajkov, po nočnem nebu pa se spreletavajo največji netopirji, ki pa so, kot se spodobi za raj, le vegetarjanci.