Peking in severna Kitajska

Na pomlad smo se odpravili v daljno deželo, ki nekje v podzavesti še vedno budi duhove avanturizma in misel na tretji svet. Že prvi stik z letališčem v Pekingu, dvaindvajset miljonski prestolnici, ki ima, za razliko od evropskega enega, kar osem avtocestnih obročev ozioma AC ringov, turistu ponudi popolnoma drugačno informacijo. Glavno kitajsko mesto je moderno, skoraj neonesnaženo, po centru drsijo skuterji in avtomobili na električni pogon, nebotičniki prebadajo nekoliko posivelo nebo, ki se v tem letnem času posuje tudi s peskom iz puščave Gobi na severu. Cena stanovanja v centru, ki je veliko celih 60 kvadratnih metrov, kar sicer za Kitajca ni malo, presega milijon evrov. Večerne ulice so varne, prijetno osvetljene, nakupovalni centri so odprti skoraj celo noč, cene dobrin pa astronomske. Arhaihične ulice ponujajo prigrizke pečenih škorpijono, golobov, podgan, eksotičnih morskih sadežev, mačkov, psov…Obiski uličnih gostiln s popolnoma drugačnimi, vsaj zame, precej boljšimi kitajskimi okusi, kot smo jih vajeni pri nas, so varni, zastrupitev s hrano skoraj ni.

Prepovedano mesto, sicer oropano nekdanjega blišča po zaslugi evropskih in kitajskih komunističnih veljakov, navdušuje in zapira sapo. Ogromna površina, ki jo pokrivajo do potankosti natančno zasnovane palače, simetrije pogojujejo nebesna telesa, vstopanje sončnih žarkov skozi okna spalnic in dnevnih prostorov, popotnika prepriča, da je bila Kitajska nekoč največja med največjimi in da bo najbrž ponovno vstala. Trg nebeškega miru, s krvavo mlajšo preteklostjo, po zaslugi ljudi, ki so v imenu ljudstva postrelili največji del le tega, je z milimetrsko natančnostjo tlakovana neskončno velika površina od koder je najbolje videti otroško načičkano sliko Mao Ce Tunga s prepovedanim mestom v ozadju, na drugi strani pa v Sovjetskem stilu, kockasto oblikovane vladne palače. Prestiž in veličina, z redkimi vzporednicami na planetu, priča o tem, da smo še daleč, daleč stran od demokracije in človečnosti.

Različna podjetja nudijo obiske številnih cesarski palač v samem mestu, ki so več ali manj zelo podobne ena drugi. Sami smo si ogledali tudi poletno cesarsko rezidenco približno sto kilometrov izven Pekinga, kjer krasni vrtovi in bonsai privabljajo domačine in turiste k počitku v spokojnosti, kakršno je lahko užival le cesar. Krasen dan ob ribnikih mi je nekoliko pokvaril pik kitajskega sršena (Wespa Mandarina) in verjemite mi, izognite se mu na daleč. Našemu vodiču se je skoraj ustavilo srce ob pogledu na mojo, od prstov pa do rame, otečeno in zelo, zelo bolečo roko. Šele po dveh dneh sem lahko začel s previdmi premiki uboge okončine.

Nekaj sto kilometrov južno od Pekinga smo se povzpeli na zanimivo skoraj tisoč metrov visoko skalno goro, v katero je vklesanih skorj 100.000 stopnic, kar je v treh stoletjih uspelo pridnim menihom. Z vrha, preko navpično strmih in ponavadi v meglico zavith pečin, gledajo iz skal zgrajeni samostani in kapelice. Vzpon na goro je mogoč z gondolo ali pa , za zares dobro pripravljene in nevrtoglave, po tisoč let starih stopnicah.

Kitajski zid je bil cilj našega potovanja. Pristop nanj je možen na različnih točkah, nekatere so zelo obljudene in urejene, druge, mnoge še sploh nepoznane, pa so skrite v divjini nekje med Mongolijo in severno Kitajsko. Vidi se ga z lune, pravijo tisti, ki so bili tam, torej ga je potrebno videti tudi od blizu, ne bo vam žal.