Pred leti, ko je bil razvoj moderne implantologije še v povojih je bilo zanimanje znanosti usmerjeno predvsem v problematiko osteointegracije in kostne augumentacije v smislu izboljšanja implantnega ležišča.  Za razliko od preteklosti bolezni tkiv okrog vsadkov predstavljajo velik problem v ordinacijah po vsem svetu.

Vnetna dogajanja okrog vsadkov nimajo enega in enostavnega vzroka, zato je iskanje le tega ključnega pomena pri izbiri terapije. Prisotnost patološkega biofilma je največkrat glavni vzrok za omenjeno dogajanje. Znano je, da imajo pacienti , ki trpijo za znaki parodontalne bolezni, znatno večje globine sondiranja okrog zobnih vsadkov, večjo izgubo kosti in znake periimplantitisa, kot pacienti, ki sicer nimajo znakov parodontalne bolezni.
Vzrok periimplantnih bolezni je v mnogih primerih relativno lahko ugotoviti, saj gre za nepravilno oblikovano protetično konstrukcijo, ki jo je težko ali nemogoče čistiit ali samo za ostanke cementa pod cementirano konstrukcijo. Terapija tako zahteva menjavo konstrukcija, ki pa za sam vsadek največkrat ni škodljiva.  Precej težja in neuspešna je terapija, ko vzroki lečijo v nepopolni regeneraciji in osteointegraciji kostnih nadomestkov. Inficirane dele kosti ali njenih nadomestkov je potrebno čim preje in čim bolj temeljito odstraniti in dekontaminirati vsadek in njegovo ležišče.

Vsadek je mrtvo tuje tkivo, katerega površina je oblikovana tako, da nudi čim boljše pogoje za dobro osteintegracijo, vendar na ta način istočasno omogoča nalaganje neugodnega biofilma na svoji površini. Terapija bolezni je tako usmerjena predvsem v čim hitrejše in natančnejše odstranjevanje plasti plaka s površine vsadka in preprečevanju ponovnega nabiranja le tega. Sistemsko dajanje antibiotikov v telo  v primeru vnetij največkrat ni uspešno, saj je vsadek  mrtvo, neprekrvavljeno tkivo, tako , da antibiotik bakterijskega plaka na njegovi  površini ne doseže. Kratkotrajni učinki pri tovrstni terapiji so vidni samo na okoljnih mehki tkivih. Zaradi istega vzroka tudi uporaba dezenfekcijskih raztopin ni uspešna, saj tudi te do samega vroka ne morejo prodreti. Poleg tega uporaba le the pogosto pripelje do stranskih učinkov, ki so posledica dolgotrajne uporabe in povečevanja koncentracij. Rezistenca mikroorganizmov in glivične superinfekcije zato zahtevajo dodatne terapije, ki prav tako nimajo sigurnega rezultata.

V zadnjih nakaj letih so raziskovanja na področju odstranjevanja biofilma na površini vsadka pripeljala do številnih zaključkov, ki  vsi podpirajo lokalno delovanje in kjer se je antnficirano in imikrobna fotodinamična terapija uveljavila kot eden izmed glavnih načinov terpije.

V praksi so se uveljavili različni protokoli vsem pa je skupen fotodinamični mehanizem, ki učinkovito zmanjša količino bakterij na površini vsadka in okolnih tkiv. Iz lastne prakse in drugih kliničnih dokumentacij je uporaba najsledjega načina zelo uspešna: sterilna svetlobnoaktivirajoča raztopina (HELBO blue; Bredent Medical; Senden) se nanese na inficirano in obolelo področje. Barvilo se odstrani s spiranjem s fiziološko raztopino po 60 do 180 sekundah. V tem času se molecule barvila odložijo na negativno nabitih področjih bakterijske stene. Po času delovanja se molekule barvila aktivirajo s hladno lasersko svetlobo (HELBO TheraLite laser, Bredent Medical, Senden). Pri aktivaciji pride  do resorpcije energije v molekulah barvila. Pri menjavi spinskega števila elektronov nastanejo kisikovi prosti radikali, ki takoj reagirajo z lipidnimi molekulami v steni bakterij in jo tako nepovratno poškodujejo. Na podoben način uničijo tudi glive v biofilmu. Na opisan  način se dekontaminira površina vsadka in obolelo okolno tkivo. Barvilo se zaradi membranskega potenciala eukariontskih celic (tkivo) na dotične ne veže kar pomeni da deluje izključno na prokariontske celice patoloških bakterij.

Na začetku bolezni se pojavi periimplantni mukozitis, ko je problem še omejen na mehka tkiva. V tem primeru je priporočljivo čim hitreje odstraniti vzrok vnetja, preden se ta razširi na trda kostna tkiva. Priporočljivo je odstraniti konstrukcijo in jo očistiti izven ustne votline. Komponete, ki jih ne moremo demontirati, očistimo v ustih z ultrazvokom in strgali, nazadnje pa izvedemo postopek dekontaminacije z metodo AFT.

Če bolezen napreduje, pride do infekcije in poškodbe trdih tkiv, ki tvorijo ležišče vsadka. Na RTG posnetku se problematika opazi kot kostni defekt, klinično pa kot gnojni izcedek iz periimlantnega žepa. Pri terapiji vertikalnih defektov > od 4 mm je potrebna odprta kirataža in reženj s široko bazo. Dezinfekcijo področja izvedemo z metodo AFT. Augumentacija do zgornjega roba vsadka je največkrat neuspešna zaradi nedosegaja potrebnega volumna pri vertikalni gradnji kosti. V primeru prevelike količine kostnega nadomestka pogosto pride do sekundarne infekcije , ki pripelje do še večje izgube kostne mase.  V primerjavi z augumentacijo kosti okoli zob ali defektov kostnih grebenov je v tem primeru postopek manj uspešen. Zaradi tega se priporoča ugumentacija z autolognimi kostnimi delci.