Zobni  nadomestek na vsadkih izboljša kvaliteto življenja in ima  dolgo življenjsko dobo. Vse več pacientov ima željo, da bi si na ta način sanirali zobovje. Tudi pacienti, ki so bili oskrblejni na konvencionalen način si želijo spremebe v smeri boljših in kar se da estetskih nadomestkov, ki so do malenkosti podobni originalom. Zahteva po nadomestkih, ki ustrezajo, tudi po obliki in položaju rdečega tkiva, stanju pred izgubo zobovja,  je največkrat glavni vzrok zapleta na relaciji pacient terapevt, saj plačnike dejansko ne zanima kako, kdaj in zakaj je prišlo do izgube kostne mase na področju, kjer so bili zobje izruvani. Problematika je pripeljala tudi do rešitev,  ki zahtevajo predimplantološko pripravo trdih in mehkih tkiv, ki ima cilj kar se da optimalno rekonstrukcijo zobovja.

Atrofija zobiščnega nastavka se pojavlja na mestih kjer je bil le ta brez obremenitve. Načini rekonstrukcije kostnih grebenov so bili opisani že mnogo pred pojavom zobnih vsadkov. Poznamo številne nadomestke kosti, vendar  autologni nadomestki  še vedno predstavljajo zlati standard pri rekonstrukciji  čeljustnic.
Zaradi visokih estetski zahtev je rekonstrukcija zgornjega alveolarnega grebena v vidnem področju poseben izziv. Zaradi izgube sekalcev relativno hitro pride do izgube kostnega in tudi mehkega tkiva. Rekonstrukcija teži k ponovni vspostavitvi oblike vestibularnega dela zobiščnega nastavka skupaj z oblikovanjem jougae alveolariae. Pravilna rekonstrukcija je pomebna tudi zaradi zadostne podpore zgornje ustnice, kar spada v sklop dobre estetske sanacije. Že desetletja izvajalci rekonstrukcij smatrajo Cristo zygomatico alveolaris zaradi njene konveksne oblike idealno donorsko mesto za transplantat. Poleg tega, da dotični transplantat omogoča skoraj idealno vestibularno obliko rekonstruiranega alveolarnega grebena, lahko z njim dosežemo tudi dober odnos med trdim in mehkim tkivom, ki ne zahteva dodatnih vezivnih transplantatov in dodatnih kostnih nadomestkov neauotolognega porekla.

V transkaninem področju je v ospredju vspostavitev grizne funkcije z zobmi na zobnih vsadkih. V spodnji čeljusti ugodno implantacijo največkrat onemogoča zmanjšana vertikalna komponenta kosti nad n. mandibularisom, čemur se lahko pridružuje tudi zmanjšan obseg čeljustnice v transerzalni smeri. V zgornji čeljustnici je vzrok za težko implantacijo izguba kosti v transverzalni  in vertikaln smeri, čemur vzrok je tudi relativno spuščanje dna sinusa.

Transverzalno pomanjkanje kosti je mogoče nadomestiti z apozicijo kosti. Najbolj primerno donorsko področje za opisan način je retromolarni  prostor. 3D rtg posnetek nam je lahko v veliko pomoč pri  ugotavljanju mesta kostnega pomanjkanja, kar olajša kasnejšo rehabilitacijo. Tako imenovana sendvič osteoplastika je način vertikalnega in hkrati transverzalnega povečanja alveolarnega  grebena, v primeru da povečanje ni potrebno za več kot približno 6 mm.  Kadar je potrebno obsežnejše povečanje alveolarnega grebena zgornje čeljustnice v obeh smereh in je vertikalna komponenta kosti do sinusa zmanjšana pod 6 mm je potreben dvig sinusnega dna. Autorji največkrat opisujejo način z odpiranjem okna v sinus. S kostnim strgalom je potrebno stanjšati debelino kosti na minimum , s čimer zmanjšamo možnost poškodbe membrabe pri ődpiranju˝okna poleg tega pa pri tem pa naberemo precej kosti, ki jo zbiramo v zato pripravljeni skodelici, skupaj s krvjo, fitiološko raztopino in dodanim kostnim nadomestko, ki poveča volume mase do meje, ki je potrebna za zapolnitev prostora med dnom sinusa in ˝novim dnom˝, ki ga predstavlja dvignjena sinusna mebrana podprta z eno od umetnih membran.