Mikroorganizmi v ustni votlini imajo aktivno vlogo pri vzdrževanju oralnega zdravja. Tvorijo pomemben biofilm, ki se je razvijal skozi evolucijo vzajemno z razvojem človeka. Zdravje je tako pogojeno s krhkim ravnotežjem med bakterijami, ki so stalno prisotne v ustni votlini in ˝škodljivimi˝ bakterijami, ki v prostor pridejo in v primeru prevlade pogojujejo obolenje. Najbolj pogosto obolenje v ustni votlini (karies) je tako pogojeno s prisotnostjo ogljikovih hidratov, ki predstavljajo hrano bakterijam, ki živijo v kislim okolju (Streptococcus mutans in lactobacillus). Le te povzročijo neravnovesje v bakterijskem biofilmu in posledično raztapljanje trdih zobnih tkiv.

Glede na napisano se je porodila ideja o manipuliranju z bakterijami znotraj ˝domačega˝bioilma, da bi s tem dosegli večjo stabilnost le tega in s tem manjšo verjetnost za razvoj bolezenskih bakterij. Pod pojmom bakterijske terapije tako razumemo postopek s katerim v mikrofloro pacienta vstavimo dejavnik, ki je neškodljiv in aktiven in s svojim delovanjem pozitivno vpliva na ˝dobre˝bakterije in negativno na patološke oziroma ˝slabe˝bakterije. Bakterije, ki naj bi imele sposobnost takega delovanja imenujemo probiotike. WHO oziroma  svetovna zdravstvena organizacija jih definira kot živeče mikroorganizme, ki v dovolj veliki količini lahko pomagajo saprofitnim oziroma ˝dobrim, domačim˝bakterijam.  So neprebavljivi sestavni deli določenih prehrambenih snovi, ki s selektivno stimulacijo bakterij v biofilmu prinašajo korist organizmu gostitelju (človeku).
V mnogih raziskavah so že dokazali pozitivne učinke probiotikov v primeru driske, astme, ekcemov…Vprašanje v primeru delovanja na zdravje ustne votline je še vedno odprto, pojavljajo pa se jasne smernice, kaj naj bi bilo koristno in kaj ne.

Že davnega leta 1900 je Nobelov nagrajenec Mtschnikow postavil trditev da imajo nekateri  nenevarni mikroorganizmi  pozitiven učinek na zdravje. To so bile bakterije, glivice ali plesni, ki so jih poimenovali probiotiki (pro bios; grško za življenje) in se nahajajo v jogurtu, kislem mleku in siru, prav tako pa jih je mogoče najti tudi v ljudeh. Probiotične bakterije pripadajo lactobacilom in bifidobakterijam, ki so tudi sestavni deli normalne človeške mikroflore. Mehanizem delovanja probiotikov ni dobro poznan imajo pa lokalne in sistemske učinke. Zaustavljajo rast povzročiteljev bolezni, proizvajajo bakteriocin in vodikov peroksid, ki prav tako deluje bakteriocidno, stimulirajo in modulirajo naravni imunski system in tekmujejo za življenski prostor s patogenimi bakterijami. Načini delovanja se razlikujejo pri različnih vrstah probiotikov, po drugi strani pa imajo iste vrste pri različnih ljudeh različne učinke.  Nekaj načinov delovanja v ustni votlini je prikazano v spodnji tabeli.

Probiotične bakterije niso stalno prisotne v človeškem organizmu, ampak jih je moč najti le še teden za zaužitjem hrane , ki  jih vsebuje, kar pomeni,  da trajna kolonizacija za njihovo delovanje ni potrebna.

V zadnjh dvajsetih letih je bilo narejenih nekaj študij, ki so obravnavale predvsem  vpliv probiotičnih bakterij na količino Streptococcus Mutans v slini, pojavnost gingivitisa (vnetja dlesni) in količino plaka pri preiskovancih (mlajših odraslih in otrocih). Prav tako so v študijah primerjali delovanje klorheksidina kot največkrat uporabljenega sredstva v ustnih vodah, z delovanjem probiotičnih bakterij na pojavnost plaka in vnetja dlesni. Pri vseh študijah so ugotovili pozitivne učinke delovanja probiotičnih bakterij, še najbolj zanimiva pa je bila ugotovitev da so bili ućinki celo večji kot pri delovanju klorheksidina. V tabeli so prikazani rezultati nekaterih raziskav.

Študije, ki so raziskovale vpliv delovanja probiotikov na pojavnost oziroma zmanjševanje zobne gnilobe pri otrocih so prav tako beležile pozitivne učinke delovanja probiotiokov. Na Finskem je bila objavljena prva študija, kjer so 594 otrokom starim od enega do 6 let dajali probiotično mleko (L.rhamnosus) štirikrat na teden sedem mesecev. Rezultati so pokazali bistveno zmanjšanje aktivnosti kariesa v primerjavi s kontrolno skupino, ki je dobivala navadno mleko. Zmanjšanje je znašalo približno 21% in celo 56 %, v kolikor so izolirali skupino otrok med tremi in štirimi leti. Druga podobna študija je bila narejena na Švedskem, ki je obsegala precej večje število otrok in je zaključke prve še potrdila.