Podobe iz ameriških reklam za sončne kreme in ”Pirati s Karibov” so nam dali idejo, da se odpravimo v konec sveta, med obema Amerikama, kamor je pred približno pol tisočletja nasedla Kolumbova Santa Maria in korenito spremenila podobo sveta, kakršnega poznamo še danes. Svilene ceste in države bližnjega vzhoda ter Jugovzhodne Azije je počasi prekril prah, kasneje pa so pastale uradno strelišče za preizkušanje Ameriškega in Ruskega arzenala. Evropa je postala stičišče vzhoda in zahoda, nekoč razviti Mediteran turistična destnacija za njene petičneže, države Srednje Amerike z bližnjimi piratskimi otočki pa obljubljena dežela za Ameriške upokojence in bogataše, ki nekako pozabljajo da so potomci ljudi, ki so zapustili , v tistih časih zaostalo Evropo, kot begunci, kriminalci, prinesli s seboj bolezni, ki so zdestkale primarne populacije rajskih dežel in pobili skoraj vso pisano paleto živastva. Odločili smo se, da izognemo preobljudenim delom sveta, ki so jih okupirali Američani (Bermuda, Barbados, Dominikana, Bahami, Kuba, Karibi…) in deželam, ki zalagajo prej omenjene dežele z belim zlatom (Kolumbija, Panama…) in se odpravili na Kostariko in Trinidad ter Tobago, ki sta bila nekoč v preteklosti del Južne Amerike oziroma Venezuele.

Kostarika je mirna dežela, 50 % njenega ozemlja predstavljajo nacionalni parki, pred petdesetimi leti se je odrekla lastni vojski, razvila je šolstvo in socialno zdravstvo, turizem predstavlja glavno gospodarsko panogo. Severni del so, podobno kot v ostalih turističnih in relativno varnih deželah tega čudovitega dela planeta, pokupili Američani, južni del, ki meji na Panamo, pa ostaja precej ”Kostariški”. Toplo tropsko sonce vzhaja na Atlantski (Karibski) strani in zahaja pa na Pacifiški, kjer še toplejši morski valovi šepetajo spomine Piratov, ki še danes ugrabijo kakšnega naivnega pomorščaka. Najlepši nacionalni park Korkovado, kamor smo se z velikim čolnom pripeljali po delti velike reke Serpiente (kače), krasijo primarni deževni gozdovi, dom velih papig, najbolj strupenih žab in kač na svetu, jaguarjev, pum, triprstih lenivcev in tisočih insektov, ki jih ne odženejo tudi najmočnejši repelenti. Precejšen del poti do glavne postojanke Korkovada, kjer domujejo čuvaji in občasno sprejme nekaj turistov, ki morajo spati na prostem, smo naredili ob pacifiških plažah skupaj z delfini, kiti, želvami in kitovci.  Nepozabni trenutki, katerih bodo, upam, lahko deležni tudi naši potomci, če bomo sposobni združiti pohlepne glave in začeli živeti primerno “najintiligentnejši“ vrsti na planetu. Kostaričani so pionirji ”ziplainov”, spustov po jeklenicah in tudi sami smo si privoščili enega najdaljših na svetu. ”Let” nad in skozi tisočletne tropske gozdove je vreden petdesetih dolarjev po glavi in ni samo cenena turistična potegavščina, je doživetje, ki ga ni mogoče izkusiti nikjer drugje. Tudi viseči mostovi, ki se v rahlih tropskih sapicah zibljejo v nivoju visokih dreves in približajo povsem svojevrsten ekosistem obiskovalcu, so znamenitost Kostarike na katere so domačini ponosni. Ohranjanje naravnih znamenitosti, čistega okolja, neokrnjene narave in tekoče pitne vode, ki je povsod na razpolago, je lastnost dežele, ki jo bomo, če bo v naši moči, še obiskali.

Trinidad, v nepostredni bližini politično nemirne in obubožane Venezuele, je najjužnejši otok Južnih Antilov, kjer so se Piratski otoki najbolj približali Ekvatorju. Črna črta na njihovi rdeči zastavi je sled tekočega bogastva, ki ga država črpa izpod morskega dna. Prijazni domačini so, v času karnevalov, ki so jih “izumili” prav oni in so odsev njihovih starodavnih vraževerij, nekoliko ”drugačni” zaradi preglasne Soka glasbe in ponočevanj. Država je varna, čeprav samostojno gibanje v tem času sredi neči, odsvetujejo, ker mnoge maske pregloboko pogledajo v kozarec ali podihajo preveč opojnih substanc.

Majhen polični bratec, severovzhodno od svojega gospodarskega in oblastnega sedeža Trinidada, je turistični biser, mestoma skoraj neobljuden, poraščen z deževnim gozdom in obdan s peščenimi in sklanatimi plažami. Kolibriji, papige, in stotine drugih ptic obletava tisoče različnih vrst dreves in rož, ponoči jih zamenjajo rastlinojedi netopirji, ki se do čudovitih sončnih vzhodov hranijo s papajami, mangoti, bananami. Ceste po otoku so sicer asfaltirane, vendar ozke in izredno strme. V nekaj urah je mogoče obkrožiti celoten otok, čeprav s hitrostjo kolesarja, z  visokih točk pa pogled sega v neskončnost preko obeh oceanov in kot kamenček majhnih otočkov, vsepovsod. Tobago je destinacija, kjer lahko še danes okusimo podobe raja, kakršen je bil nekoč, v času, Piratov, Krištofa kolumba in morda celo Adama in Eve, ki sta s svojo idejo prišla na otok s knjigami krvoločnih krščanskih gospodarjev Špancev, ki so jim sledili Angleži, Nizozemci, Francozi…Današnji prebivalci so večinoma potomci sužnjev iz Indije in Afrike, ki pa danes za precej zavidljive denarje služijo turistom iz držav bivših gospodarjev.