Četrti največji otok na svetu ob boku južne Afrike se iz Indijskega oceana spogleduje s politično nemirnim Mozambikom, kjer se kitovci in mante približajo najlepšim peščenim plažam na razdaljo ribiškega čolna. Iz Pariza nas je kolonialni Air France pripeljal direktno v Antananarivu ali po Malagaško v mesto tisočih vojakov. Enostavno in prijazno letališče, vsaj na videz ne prestraši s skupinami policistov in vojakov , kar nas je ponavadi presenetilo ob vstopih v druge države tretjega sveta, tudi papirologija na letališču ni v korelaciji z nenaprednostjo države, kar je v navadi. Mesto se postavlja s slabimi dvemi miljoni prebivalcev, država pa z dobrimi dvajsetimi, nekaj miljonov gor ali dol, ki večinoma gledajo prag revščine od spodaj navzgor, kakor tudi del mesta na hribu, ki je namenjen ambasadorjem , politikom in boljšim hotelom. Odplake, mestoma v odprtih kanalizacijskih kanalih, hranijo potepuške pse in reveže, sirena reševalnega vozila pa vzbuja upanje na lepše čase, ko si bo morda kakšen procent več ljudi lahko privoščilo zdravstveno oskrbo. Evropejcu nepredstavljivo slabe ceste so nas vodile do vzhodne obale čez gorati, savanasti otok, občasno posejan z majhnimi vasicami, kjer še niso slišali za elektriko, stranišča, poln krožnik in osnovno šolo. Obale okoli Morondave sončijo redke belce na belem vročem pesku, sanjski sončni vzhodi in zahodi pa spremljajo ribiče v arhaičnih lesenih čolnih na vsakodnevni lov v tople vode Indijskega oceana. Pogledi na lesene s travo krite kolibe temnopoltih prebivalcev, ki niso več kot arabci, ki naj bi prvi poselili otok, ampak bolj afriški, so najbrž enaki kot tisti, ki so jih doživeli beli zatiralci, ki so v imenu križa prinesli kugo, gripo in pravo revščino na otok. Uspelo jim je pokristjaniti le tretjino ljudi, ki tako večinoma še vedno verjamejo v prvotne sile, ki vrtijo ta ubogi planet. Od sanjskih, neskončno dolgih plaž nas je Air Madagaskar, ki sicer še nima dovoljenja za pristanek v Evropi, popeljal na vzhodno stran, kjer je podnebje pravo nasprotje zahodnega: mokro, mnogo bolj sveže, večinoma oblačno in spodbuja k rasti deževni gost, ki gosti več kot tisoč različnih rastlinskih vrst, ki zaradi nenavadnega izoliranega poteka evolucije na delu zemlje, ki se je že pred 160 M let odcepil od matere Afrike, rastejo večinomo le tu. Tudi živali je doletela podobna razvojna osama in bilo je kot na drugem planetu, ko smo se sprehajali skozi gosto poraščen pragozd in si s klobukov otirali mreže velikanskih pajkov. Kriki lemurjev, ki naj bi bili predniki primatov, so odmevali skozi krošnje nekaj sto let starih dreves in palm, prišli so blizu, čisto blizu, kot bi hoteli reči naj nas končno sreča pamet, tudi kosmata žlahta in ima svoj dom, pustimo jim ga, vsaj še malo, vsaj do naslednjega trka velikega meteorja, ki bo ponovno zresetiral tok evolucije in morda bo potem najvišja vrsta nekoliko drugače pazila na svoj edini dom. Od daleč , s terase hotela, kjer pivo stane toliko, kot povprečna mesečna plača umazanega in trenutno s kugo ogroženega domačina, zgleda glavno mesto pisano, sončno, nepozabno, obdano z riževimi polji in okrašeno z modrimi akacijami, ki so tu podobne velikim evropskim hrastom. Sprehodil sem se po ulicah spodnejga mesta in po odročnih vaseh polovično pismene države in ne morem se izogniti posredni in tihi odgovornosti, ki bi jo morali čutiti prav vsi, ki iz mehkih naslonjačev ob programih Angleških in Ameriških “poljudno znanstvenih” kanalov, opazujemo svet, ki mu poiskušamo pomagati in ga razvijati z smetmi našega razvoja, ki so le nastlale prvobiten svet. Redki misijonarji, le za boljši občutek Vatikana in nekoliko bolj čisto vest velikega križa, poiskušajo nahraniti manjši delež ljudi in jim postreči s stranskimi produkti pogoltne farmcije. Modre uniforme sicer vedno nasmejanih malagaški otrok, potomcev koloniziranih prijaznih staršev, pa žal spominjajo na modra oblačila njihovih prednikov sužnjev, ki so prepotihoma rožljali z verigami evropskih gospodarjev.