Parodontalna bolezen ali parodontoza (pogosto vendar nepravilno poimenovanje) je najbolj prisotna bolezen v ustni votlini. Posledice so postopna izguba čeljustne kosti in s tem izguba sicer neokvarjenih zob. Bolezen se začne kot krvavitev iz dlesni ali gingivitis (akutno vnetje dlesni) , katerega vzrok je slaba ustna higiena in se nadaljuje s propadanjem le te in čeljustne kosti. Zdravljenje obsega postopke ki odstranjujejo zobne obloge in okvarjeno površino korenin: luščenje in glajenje.

KO KRVAVIJO DLESNI – PARADONTOZA

Paradontalna bolezen ali bolezen obzobnih tkiv je problem, ki ga vsakodnevno srečujemo v zobnih odinacijah. Večina se nas sploh ne zaveda, da bolezen imamo, saj največkrat, vsaj na začetku, poteka brez večjih subjektivnih problemov, ki bi pacienta opozarjali na njeno prisotnost. Bolezen je multikavzalna, torej pogojena z mnogo različnimi dejavniki. V večji meri prispevajo k nastanku bolezni pedvsem dejavniki na katere ljudje vplivamo sami: higiena, kajenje in stres. Shema prikazuje glavne dejavnike in mehanizem nastanka bolezni.


 
 
Diagnozo postavimo s pomočjo kliničnega pregleda, pri katerem ponavadi ugotovimo prisotnost zobnih oblog. Zobni kamen lahko vidimo ali ga zatipamo s sondami pod nivojem dlesni. Krvaveča dlesen na dotik govori o stalni prisotnosti mehkega zobnega plaka, v katerem je polno bakterij, ki povzročajo vnetje dlesni. Rentgenski posnetki so osnova za diagnostiko bolezni. Nudijo nam podatke o količini izgubljene alveolarne kosti (kost, ki obdaja zobne korenine) , kar je ključno za določitev resnosti in težavnosti bolezni. Količino izgubljene kosti in globino obzobnih žepov izmerimo s posebnimi merilnimi parodontalnimi sondami. Globina obzobnih žepov je glavni podatek, ki narekuje način terapije in prognozo bolezni.

Zdravljenje bolezni zajema predvsem ukrepe, ki zmanjšujejo ali odstranjujejo bolezenske dejavnike na katere lahko vplivamo tudi sami. V prvi vrsti se morajo pacienti zavedati pomena ustne higiene, nevarnosti kajenja in pomena stresnega življenja. Vzpostavitev in vzdrževanje ustrezne ustne higiene, ki vključuje uporabo medzobnih krtačk, medzobnih nitk, električnih krtačk…, je bistvenega pomena za zdravljenje parodontalne bolezni. Terapija bi bila brez upoštevanja navodil za higieno popolnoma neuspešna. Ko pacienti razumejo in tudi izvajajo prvo fazo zdravljenja, torej pouk o higieni, lahko nadaljujemo terapijo. Cilj je odstranitev zobnega plaka in kamna, ki ga pacienti sami ne morejo odstraniti. Ločimo naslednje terapevtske postopke:

• Luščenje (scaling) zobnega kamna in plaka s površine zobne krone in korenine. Nesnago odstranimo tudi iz predelov korenine in zobnega vratu pod nivojem dlesni.
• Glajenje (root planing) korenine je postopek pri katerem s površine le te odstranimo koreninski cement in dele dentina, torej zobna tkiva, ki so jih bakterije prisotne v zobnih oblogah preveč poškodovale.
• Kiretaža odstrani prizadete dele mehkih obzobnih tkiv, ki tvorijo notranjo steno obzobnega žepa.

Opisane postopke izvajamo z ročnimi ali strojnimi inštrumenti. Najbolj znani in največkrat uporabljeni ročni so tako imenovane Gracey kirete. Konkavno oblikovana rezila se odlično prilagajajo oblikam zobnih korenin. Ločimo različno oblikovane kirete za posamezne zobne skupine. Luščenje oblog, trdih in mehkih, ki se nahajajo pod nivojem dlesni, je učinkovito in hitro. Poleg klasičnih jeklenih uporabljamo tudi plastične in titanove za zdravljenje periimplantnega mukozitisa in periimplantitisa. Vneta tkiva okrog zobnih vsadkov namreč predstavljajo glavni razlog za izgubo le teh. S kiretami izvajamo tudi glajenje koreninskih predelov, ki so bili izpostavljeni obzobnim žepkom in ki so jih poškodovale bolezenske baktrije.

Strojne inštrumente, s katerimi poskušamo doseči enake cilje kot z ročnimi inštrumenti, delimo na zvočne in ultrazvočne. Delovne konice, s katerimi lahko dosežemo slabo dostopne predele obzobnih žepov, pri zvočnih inštrumentih vibrirajo s frekvenco 8000 Hz. Velikost tresljajev oziroma njihova amplituda znaša 1000 µm. Ultrazvočni inštrumenti nihajo precej hitreje s frekvnco 40000 Hz, tresljaji pa so precej manjši. Amplituda nihanja znaša le 100 µm. Strojni inštrumenti sicer olajšajo in pospešijo naše delo, natančnost odstranjevanja pa ni tako visoka kot pri delu z ročnimi inštrumenti. Sila s katero izvajamo čiščenje je manjša, saj napravo le prislonimo na površino zobnega vratu in korenine, kar sicer na velja za kirete.

Ultrazvočnih inštrumentov ne smemo uporabljati pri pacientih, ki imajo vsavljene srčne vzpodbujevalce. Električni impulzi, ki povzročajo nihanje konice bi namreč lahko zmotili delovanje vzpodbujevalca. Zaradi lastne varnosti ne uporabljamo ultrazvočnih inštrumentov pri pacientih s HIV in hepatitisi. Mikroskopske kapljice ali aerosol, ki nastajajo pri ultrazvočnih tresljajih se raznašajo po zraku daleč stran od delovnega področja kljub uporabi močnih sesalnih inštrumentov. Te naprave lahko predstavljajo nevarnost tudi za določena fiksnoprotetična dela kot so keramične prevleke ali estetske fasete. V naštetih primerih namesto ultrazvočnih uporabimo zvočne naprave, ki za vibriranje delovnih konic rabijo namesto električnih impulzov stisnjen zrak.

Tako ročna kot strojna terapija povzročita večjo ali manjšo krvavitev iz dlesni in tako tudi vdor bolezenskih bakterij, ki se nahajajo v oblogah, v krvi obtok. Bakteriemija bi bila lahko usodna za pacinte z endokarditisom, zato jih je pred posegom potrebno antibiotično zaščititi. Prav tako je koristno, da pacienti pred posegi izpirajo usta z blagimi antiseptiki, ki vsebujejo klorheksidin. Tako dodatno zmanjšamo koncentracijo bakterij na delovnem področju. V praksi največkrat uporabljamo kombinacijo račnega in strojnega zvočnega odstranjevanja oblog.

V zadnjem času se v terapiji parodontalne bolezni pojavlja tudi laser. Terapija je draga in zahtevna ob neprevidnosti lahko povzroči pregrevanje delovnega področja. Rezultati so primerljivi s klasično ročno terapijo s pomočjo zgoraj opisanih kiret.

Uporaba sistemskih antibiotikov za zdravljenje parodontalne bolezni je omejena le na določene skupine pacientov pri katerih samo lokalna mehanska terapija, ki zmanjšuje lokalno vnetje dlesni, ne bi bila dovolj. V to skupino spadajo določene sistemske bolezni in posebne destruktivne oblike parodontalne bolezni. V praksi se je dobro obnesla kombinacija antibiotikov amoksiklava in metronidazola.


Nosečnost ni absolutna zavora za zdravljenje bolezni. Ženske naj bi sicer zanosile z zdravimi dlesnimi, saj nekatere svetovno znane študije razpolagajo z rezultati, ki kažejo na to, da bi lahko bolezen pri nosečnicah vplivala na zmanjšano porodno težo novorojencev. Če nosečnica potrebuje zdravljenje, potem je najbolje, da ga izvedemo na začetku drugega tromesečja.

Po terapiji približno polovico pacientov toži o preobčutljivoti zob. Ta se največkrat povečuje med prvim in tretjim tednom po terapiji. Po tretjem tednu se običajno zmanjša. Preobčutljivot na držljaje je mnogo manjša pri pacientih, ki dosledno upoštevjo navodila o higieni. Na možnost zapleta paciente opozorimi že pred začetkom terapije. Po terapiji paciente naročamo na kontrole na katerih se posvetimo predvsem ovrednotenju ustne higiene. Opozarjamo na mesta zastajanja plaka. Ponavljanje terapije v enakem obsegu kot je bila že izvedena ne zagotovi bistvenega izboljšanja stanja.

Opisani postopki dajejo zelo dobre rezultate pri obzobnih žepih, ki niso globlji od 6 mm. Težke oblike parodontalne bolezni, predvsem na zobeh transkaninega sektorja (ličniki in kočniki), so razlog za odprti ali kirurški pristop k odstranjevanju oblog in nepovratno poškodovanih zobnih in obzobnih tkiv. Kirurški postopki se vedno kombinirajo z nekirurškimi postopki. Nekirurški postopki (luščenje in glajenje) so pogoj za uspeh kirurških postopkov in vedno predstavljajo uvod v terapijo.

Cilj terapij je zmanjšati globino obzobnih žepov in zmanjšati majavost zob. Sodelovanje pacienta v smislu upoštevanja navodil o ustni higieni in strokovno delo sta zagotovilo za uspeh.